Arhiv

Novice

Sestra Emanuelle o revežih, medverskem dialogu in prijateljih muslimanih

05. november 2013

Objaljamo odlomek, poglavje z naslovom ''Sestra Emanuelle o revežih, medverskem dialogu in prijateljih muslimanih'', ki nam ga je posredovala ena od rednih spremljevalk naše spletne strani. Odlomki so prevod iz knjige Je suis la femme la plus heureuse du monde (2012).

Kdo ne pozna redovnice, sestre Emanuelle? V  svetu je najbolj poznana zato, ker je živela med reveži na smetiščih v okolici Kaira. Imenovali so jo tudi Mati Tereza iz Kaira. Toda ona je odgovarjala: »Mati Tereza je čisto nekaj drugega. Jaz nisem ustanovila novega religioznega reda, saj nisem imela moči za to; še naprej sem živela v moji kongregaciji. Čutila sem potrebo po tem, da živim v pokorščini.« Toda zanjo je živeti v pokorščini pomenilo iskanje, katera je njena pot, kako živeti božjo ljubezen, kaj želi Bog od nje. Njen čut za pravičnost, občutljivost za krivice in zlo na svetu, njena vsakodnevna molitev in prejemanje evharistije so ji dajali moč, da je vztrajala v svojih mladostnih sanjah: deliti življenje z reveži, da bi, podobno kot sv. Frančišek, postala podobna Kristusu.

Po štiridesetih letih redovniškega življenja in poučevanja na najboljših šolah v Turčiji in Tuniziji, se je – pri dvainšestdesetih letih, ko bi lahko uživala zasluženi pokoj –  naselila na smetišču v Kairu. Njena izkušnja  nas uči, da naše želje niso vedno takoj izpolnjene, pa čeprav si želimo dobre stvari. Treba je  potrpežljivo vztrajati,  se boriti in ne omagati.

Sestra Emanuelle je 22 let živela med reveži, tudi sama revna. Ponavljala je, da so to bila najlepša leta njenega življenja. V teh letih si je prizadevala izboljšati življenje smetiščarjev. Ko je imela že 85 let, se je zaradi pokorščine vrnila v Francijo, a nikoli ni pozabila na svoje prijatelje, reveže. Še vedno je delala, potovala po svetu in iskala pomoč zanje.

Tako pripoveduje sestra Emanuelle: »Že kot otrok sem hotela slediti Kristusu, kot je to počel sv. Frančišek. Toda nečesa nisem vedela: da  kljub obljubi pokorščine ne bom resnično revna. Res je, da nam redovnicam nič ne pripada, ampak kdor živi v samostanu, nikoli ne trpi zaradi revščine. Samostanski bratje in sestre živimo v lepih, udobnih in ogrevanih hišah, nosimo oblačila dobre kvalitete in jemo dobro hrano. Seveda, nič ni naše, lahko nas pošljejo na drug konec sveta in moramo ubogati, ampak zaradi tega ne trpimo. Nikoli nisem trpela zaradi mraza ali lakote kot toliko revežev po svetu. Ko sem bila mlada redovnica, je naša predstojnica skrbela, da dovolj jemo, da bi ostale močne. Čutila sem, da je moj privilegij nepravičen. Živela sem dobro, udobno, varna pred nevarnostmi, v lepi sobici, dobro hranjena, na toplem. Medtem pa je toliko ljudem po svetu primanjkovalo najnujnejše za preživetje. Torej sem prosila, da bi lahko svoje življenje delila z reveži, dan in noč, da bi z njimi delila hrano in vse njihove težave. To sem storila že davno, toda naše Pravilo nam ni dovoljevalo, da bi ostajale zunaj po sončnem zahodu. To je postalo možno šele po 2. Vatikanskem koncilu, ko so redovnice in redovniki dobili dovoljenje, da lahko spijo izven samostana. 40 let sem čakala na uresničitev svojih sanj! Ko sem imela 62 let, sem končno lahko odšla živet med reveže. Živela sem v treh smetiščih v Kairu, revež med reveži, in to je bilo čudovito! Stanovala sem v majhni baraki iz stare pločevine, veliki 3x2 metra. Imela sem posteljo s slamnjačo, na majhni mizici pa  vrč in lavor za umivanje, stol in še eno majavo mizo. To je bilo vse, kar sem imela. Bila sem revna in jedla sem kot reveži, vsak dan korenje in repo, kar je najbolj poceni. To ni slaba hrana, začinimo jo s soljo in oljem in jemo s kruhom. To sem jedla leta in leta in danes imam 96 let! Če kdo želi vedeti, kako ohraniti zdravje do pozne starosti, mu svetujem, naj je korenje! Živela sem revno, nisem imela niti tekoče vode niti elektrike. Vodo sem kupovala. Živela sem v umazaniji kot smetiščarji, ki pobirajo smeti v bogatih mestnih četrtih. Živeli smo v smradu, hodili po smeteh, živeli smo od smeti. Smetiščarji prodajajo stara oblačila in stare časopise, z ostanki hrane krmijo prašiče in če najdejo kaj užitnega, tudi sami to pojejo. Njihove življenjske okoliščine so grozljive. Toda, ko sem živela med njimi in delila z njimi njihov vsakdan, sem bila ena od najsrečnejših žensk na svetu! Ker sem živela malo kot sv. Frančišek, sledeč Kristusu, sem čutila, da sem postala čisto malo bolj podobna Kristusu. Toda biti moraš reven tudi v srcu. In tam sem spoznala  smisel revščine, nenavezanosti na materialne dobrine, pomen bolezni in smrti. V tistih letih sem spoznala smisel življenja.«

Vse svoje življenje se je sestra Emanuelle zanimala za odnose med kristjani in drugimi religijami in jih spodbujala. Živela je v treh muslimanskih deželah: Turčiji, Tuniziji in Egiptu. Prijatelje je imela med pripadniki različnih verstev in tudi  med nevernimi. Slednjim je vedno dejala: »Ti ne verjameš v Boga, ampak Bog verjame vate, saj vidim, da imaš rad ljudi, da jim daruješ  svoje srce, svoj čas, svoj denar. Torej si Božji otrok, pa če to verjameš ali ne.« Navajala je odlomek iz Matejevega evangelija: »Bil sem lačen in ste mi dali jesti, bil sem žejen in ste mi dali piti, nag in ste me oblekli…« Poudarjala je, da vera ni dovolj, da je potrebno ljubiti  vsakega človeka, ne glede na okoliščine, spoštovati njegovo religijo, kulturo, narodnost – če ga ne ljubim takega, kot je, nisem Božji otrok. Zato je rekla: »V današnjem globaliziranem svetu je medverski dialog nujnost, ne izbira. V svetu, kjer v trenutku vemo, kaj se dogaja v Ameriki, Afriki in povsod drugod, ne moremo misliti le nase, na svojo vero,  kulturo in narod. Smo otroci sveta, vesolja. To daje življenju izjemno odprtost, saj se čutim povezano z vsakim človekom na svetu, z njegovimi težavami, veseljem in bolečinami. To dela življenje čudovito, saj smo sestre in bratje milijonov ljudi, ki danes živijo na tem planetu. Mislim, da je zelo pomembno pomagati vsakomur, da živi po svoji veri. Ko sem začela na smetiščih v Kairu odpirati šole, sem pazila na to, da so bili učitelji tako kristjani kot muslimani. Medverski dialog pa je potreben tudi v Evropi, kjer je veliko priseljencev drugače verujočih.«

Že pred 2. sv. vojno in veliko pred 2. Vatikanskim koncilom, ko je bil celo greh vstopiti v pravoslavno cerkev, je z učenkami obiskala istanbulskega patriarha Athenagorasa. Ta ji je takrat rekel: »Sestra Emanuelle, človeški zidovi ne segajo do neba!« Učenkam pa je rekel: »Vidite, deklice, vsi smo bratje in sestre, naj smo katoliki, pravoslavni ali protestanti. Vsi imamo istega Kristusa. Tudi muslimani so naši bratje in sestre. Imamo istega Boga. Moramo se ljubiti. Ne smemo se ustavljati pred tem, kar nas ločuje ampak iskati, kar nas združuje, saj človeške razmejitve ne segajo do neba!« Šele leta 1965 je bilo preklicano vzajemno izobčenje med katoliki in pravoslavnimi! 

Ko je živela  v Egiptu, med smetiščarji v okolici Kaira, je bila  je prijateljica koptskega pravoslavnega  patriarha, Shenouda III. Imel jo je rad, ker je mlade iz smetišč spremljala na obisk k njemu, da bi mu prisluhnili. Pravoslavnim  smetiščarjem je  pomagali zgraditi dve lepi pravoslavni  cerkvi, muslimanskim pa minaret. S temi konkretnimi dejanji jim je hotela pokazati, da smo vsi otroci istega Boga, bratje in sestre. Mladih muslimanov ni nikoli spreobračala v katolike, saj je vedela, da bi imeli težave.

Pripovedovala je o alžirski družini, kamor so jo večkrat povabili na obisk. Mama Fatima  je opoldne molila, sklonjena k tlom, sestra Emanuelle  pa se ji je pridružila. Tako se je v molitvi poglabljalo njuno prijateljstvo, čeprav sta ohranili vsaka svojo vero.

Muslimane je zelo spoštovala in oni so jo imeli radi. Medtem ko nekateri danes poudarjajo razlike med krščanstvom in islamom, je ona s  svojim življenjem  pokazala, kako medsebojno spoštovanje bogati našo vero in naše življenje.

Pripoveduje: »Evropo sem zapustila leta 1931 in se vrnila leta 1993. Ko sem kot mlada nuna, imela sem 22 let,   prišla v Istanbul, sem hotela krstiti vso Turčijo! Bila sem polna navdušenja. Toda predstojnica mi je prepovedala v razredu govoriti o Kristusu. Rekla je, da so otroci predvsem otroci svojih staršev in da je treba predvsem spoštovati želje staršev. Hotela je, da se sestre naučimo jezika dežele, tako da sem se naučila turško. Ko sem živela v Tuniziji in Egiptu, sem govorila arabsko. Poznati jezik ljudi, med katerimi živiš pomeni, da jih spoštuješ. Preučevala sem tudi islam in brala Koran. Odkrila sem, da je v Koranu veliko čudovitih odlomkov in da islam ni vera fanatikov. Islam na primer pravi: Spoštujte redovnike, saj so Božji prijatelji! V Koranu je celo poglavje namenjeno Angelovemu oznanjenju Mariji, ki ga najdemo tudi v Lukovem evangeliju. Muslimani verujejo v Marijino deviškost in jo častijo kot prerokovo mater. Globoko spoštujem muslimane in imam med njimi na tisoče prijateljev. Menim, da mora vsak človek slediti svoji vesti. Tako pravi tudi 2. Vatikanski koncil. Zato je pomembno gojiti medverski dialog. Živela sem v Turčiji. Ko z muslimanskimi Turki vzpostaviš resničen in pristen dialog, se razvijejo res iskrena prijateljstva. Med njimi sem preživela večer, ki mi je ostal v res zelo lepem spominu. Moja muslimanska prijateljica je vsakič na večerjo povabila goste različnih ver – katolike, muslimane, Jude in protestante. Tistega večera je začela govoriti o sv. Frančišku Asiškem. Ta muslimanka je tako doživeto govorila o njem, kot bi ga osebno poznala. Ko je govorila o njegovih stigmah, je jokala. Vsi smo obmolknili, tako smo bili ganjeni. Takrat sem spoznala, kako globoko so muslimani sposobni doumeti naše svetnike. Islam in krščanstvo imata veliko skupnih točk. Prva je vera v enega Boga. Ko muslimani molijo »Bog je najvišji«, položijo čelo na tla, takrat čutijo, kako je človek majhen in kako je Bog velik. Ta vera v presežnega Boga se me je zelo dotaknila, saj smo v Evropi izgubili smisel za presežnost Boga. Muslimani ne verujejo v utelešenje Boga. Verujejo, da je Bog poslal Svetega Duha, ki je Mariji omogočil, da je postala Mati brez posredovanja moža. Zelo častijo Marijo in ji zaupajo. Z islamom nas povezuje tudi dobrodelnost, skrb za revne, pa tudi smisel za romanja. Verujejo, da jim Bog na romanju v Meko odpusti grehe in da lahko pogumno živijo naprej. Musliman mora tudi odpuščati. Arabski jezik je poln izrazov, kjer je prisoten Bog: Inch Allah – če Bog hoče, Mash'Allah – Hvala Bogu, Hamdoulillah – Slava Bogu, Ya Rab! – O, Bog!. Te izraze slišimo na ulicah skozi ves dan. Tudi sama sem se jih naučila uporabljati in tako je Bog vsak trenutek 

v mojih mislih. Tako me je stik z muslimani obogatil. Lepo bi bilo, ko bi muslimani in kristjani hodili z roko v roki, kot bratje in sestre! Papež Janez Pavel II nam je predlagal, naj se postimo za Ramadan in skupaj z muslimani prosimo za mir. Ko se postimo, čutimo, da smo vsi ljudje Božja stvaritev, obenem pa mislimo na milijone revežev, ki nimajo ničesar jesti.«

Ko se je sestra Emanuelle pri 85 letih vrnila v Francijo, je do svoje smrti – doživela je sto let! – ostala dejavna. Napisala je več deset knjig, v katerih se je spominjala svojega življenja med smetiščarji in drugod ter s svojimi bralci delila misli o veri, ljubezni, prijateljstvu med ljudmi, o večnosti, moških in ženskah, smrti in starosti. Ustanovila je mednarodno dobrodelno ustanovo ASMAE, ki danes deluje v Burkini Faso, Egiptu, Franciji, Indiji, Libanonu, na Madagaskarju,  v Maliju, na Filipinih, v Sudanu…Njeno življenje in razmišljanje nam je lahko vzgled, kako živeti različnost in ljubezen danes in v našem okolju.

 
Prijava na e-novice
Če želite prejemati novice, obvestila, se prijavite na e-novice:

Odjava e-pisma
Statistika ogledov
Vseh: 1471 since 15.09.2010
Ta mesec: 105
Ta teden: 29
Danes: 2