Arhiv

Novice

Arabsko-islamski vpliv na europsko renesanso

21. september 2012

Evropski narod in Arabce povezujejo dolgotrajne duhovno-kulturne zveze, ki so se stoletja razvijale in krepile, začetek teh vezi pa seže v davni srednji vek. Vezano za razvoj znanosti v Evropi naj bi obveljalo, da se je razvijala neodvisno od neevropskih vplivov. To je seveda brez osnove. Pri tem je poudarek na izhodišče napredka bil na grški filozofski misli kot sistematizirani zbirki vseh znanstvenih dosežkov. Popolnoma jasno je, da so evropski znanstveni pogledi doživeli svoj razvoj na podlagi razširitve in potovanja grških del, ki so prišla do Evrope na podlagi arabskih prevodov in izvirnih arabskih del, ki so Evropi dale smisel renesanse.

V okviru splošne izobrazbe na Zahodu se poučuje, da se zgodovina Sveta, znanosti in umetnosti začne pri Starem Egiptu, nadaljuje skozi civilizacijski napredek Grčije in Rima naprej do krščanskega srednjega veka in se zaključi  pri novi dobi. Za dodeljevanju zaslug v Evropi pred srednjim vekom in o vzporednih dogodkih, nihče ne poklanja posebno pozornost. O tem, da so Arabci bili sosedje evropskem narodu, da so jim bili vzor 750 let, dvakrat več kot je trajala zlata doba grške kulture ni resnega poudarka. Evropejci za Arabce menijo, da so na Zahod samo ''prenesli  zaklad starodavnih narodov''. To so preskromne besede za vse zasluge Arabcev v civilizacijskem razvoju in napredku. Tako se Arabcem dodeljuje vloga ''dostavljavcev'' in pri tem se zmanjšujejo dejanske zasluge, resnica o njih pa se prepušča pozabi.

Med redke, pa vendar pogumne in častne evropske raziskovalce, sodi tudi dr. Ahmed Smajlović, ki s svojo doktorsko disertacijo v veliki meri poudari zasluge Arabcev. Čeprav dr. Smajlović proučuje vpliv evropske kulture na arabsko književnost, je nekaj prostora namenil tudi oceni o vplivu arabsko-islamske kulture na evropsko misel in njen postrenesančni preporod. On meni da njihovi vplivi niso bili vedno negativni.

Vprašanje vpliva islamske kulture je zelo široko in zavzema različna področja; področje književnosti, filozofije, naravoslovja, družboslovja, zgodovine, umetnosti itd. Začeli bomo pri prevodih in njihovem vplivu na renesanso Evrope.

Prevodi z arabskega jezika in širjenje arabistike

Splošno znano je, da se kultura dopolnjuje tako, da v določeni meri sprejema vrednote drugih skupnosti, ki so v neposredni bližini. Orientalske vrednote so vsekakor vplivale na latinsko kulturo, ki se je razširila na evropski narod in njihov preporod. Ob tem se tudi sodobne kulture neprestano dopolnjujejo in se vzajemno hranijo med seboj. Skoraj pa ne izide niti eno pomembnejše delo za katero dokaj hitro ne dobimo prevoda v druge svetovne jezike. Če stopimo nekoliko bližje v zgodovino, v času priključka Bosne in Hercegovine k Avstro-Ogarski monarhiji je Mehmed-beg Kapetanović Ljubušak (orientalist, zgodovinar, pesnik) kot odgovoren kulturni delavec in politični predstavnik, bodril rojake, da zbirajo ''narodno blago'', narodne pesmi, pregovore, običaje in ostale narodne umetnine. Nedvomno jih je pripravljal zato, da se zavestno soočijo z vrednotami nove kulture, s katero bodo v stiku. S tem bodo, v kolikor bodo sposobni zaščititi svoje kulturne vrednosti, oplemenili sebe.

Vpliv arabsko-islamske misli na evropsko kulturo v obliki pisanja in prevajanja seže v 8. stoletje. Postopoma so prevodi napredovali in svoj vrhunec dosegli v 15. stoletju. To je bil čas dejanskega obstoja arabistike, ki je predstavljala vrhunec arabsko-islamskega vpliva. To je čas, v katerem je že sam naziv arabist bila velika čast, toliko velika, da so se latinski profesorji poistovetili z Arabci in so v času predavanj nosili arabsko ogrinjalo. Od tod tudi tradicija oblačenja ogrinjal.

Najpomembnejše področje stika med Arabci in Evropo sta bili Andaluzija in Sicilija. Andaluzija, jugozahodni del Španije, je bil osvojen s strani Arabcev 711. leta in s tem je Španija postala prva država, ki je priključena islamskem imperiju. Drugi povezovalni element do Evrope je predstavljal otok Sicilija, južni del Italije. Leta 827 so Arabci zavzeli Sicilijo, ki je bila takrat pod bizantinsko oblastjo. Povezavo do Evrope so predstavljali tudi kraji v katerih so potekale križarske vojne, vse od 1907. leta dalje. Četrta in zadnja povezava je  do sredine 15. stoletja povezava z Osmanskim cesarstvom proti vzhodni Evropi do sredine 15. stoletja. V procesu širjenja islamskega imperija Arabci niso oblikovali emigrantske skupine. Oni so bili osvajalci, ki so se mešali med prebivalce Iberskega polotoka, poročali so se s tamkajšnjimi ženskami in pri tem širili svojo religijo, jezik in civilizacijo, kamor koli so prispeli. Arabci so bili tolerantni in širokosrčni ljudje, dajali so in jemali, pri tem pa niso vsiljevali svoje religije. Narava islama kot religije je mnoge prepričala, da so sprejeli islam povsem prostovoljno.

Obdobje med letoma 1100 in 1500 je bil čas, ki je bil priča novi civilizaciji v Evropi pod islamskim vplivom na področju znanosti. To obdobje je znano kot ''obdobje evropske arabistike'' oziroma obdobje, ko je bila Evropa pod arabskim vplivom, ko je bila arabska znanost primarni izvor vsem znanstvenim delom v Evropi. Torej, prvi začetek arabističnih študij seže v 12. stoletje, saj se v tem stoletju prvič pojavlja prevod Kur'ana v latinščino pod nadzorom Petra Venerbla.

K širjenju arabistike so prispevali tudi sami Arabci, saj so, kamorkoli so prišli, najprej poskrbeli za ustanavljanje šol, univerz, inštitutov ter znanstvenih in prevajalskih centrov. Že v 10. stoletju so obstajali centri za prevajanje z arabskega v latinski jezik, ker je veljalo, da je arabski jezik okrilje svetovne kulture in da je latinski jezik sredstvo posredovanja do Evrope. Arabske šole so že tedaj vztrajno in uspešno delovale na vseh področjih znanosti, sproti pa so skrbele tudi za prevod grških del v latinski jezik. To dokazuje zgodnja ustanovitev šole za prevajanje v Toledu, leta 1130, katera je dragocenosti arabskega pesništva prevedla v latinski jezik.

Prevodi del so v Evropo vnesli prijetno svežino. K tem dragocenim delom so se nizale tudi druge prevajalske vsebine tekom 12. in 13. stoletja. Najbolj prevajana dela so dela Er-Razija, Ebu Qasima Ez-Zahrewerdija, Ibn Rušda (Averroesa), Ibn Sine (Avicena) in prevedena grška dela od Galena, Hipokrata, Platona, Aristotela, Evklida in drugih. Prevedena dela so bila nekaj stoletij osnovna literatura na evropskih univerzah. Nekatera od njih so se s svojo vrednostjo ohranila vse do 19. stoletja.

Omenimo lahko številne evropske znanstvenike, ki so v lovu za znanjem odhajali na Vzhod in so po povratku prosvetljevali razum svojih someščanov. Med prvimi sta bila Daniel of Morlay in Michael Scott, velik astronom in kemik. Scottovi prevodi Aristotelovih del iz arabskega jezika so bili na velikem glasu. Eden od prvih znamenitih Italijanov, ki so se učili arabski jezik in ga dobro poznavali, je bil Gerardo di Cremone. Njegov vpliv je bil pri širjenju arabistike v Evropi nasploh zelo velik, posebej pa v Italiji. Prevedel je Aristotelove Modrosti zatem delo Gabira ibn Aflaha o astronomiji ter Ibn Sinino delo O medicini. Vsi ti prevodi so prispevali k širjenju arabske znanosti v Evropi.

Interes Evrope za arabski jezik se je neprestano večal in trajno širil tako, da sta se Fridrih II, kralj Sicilije, ter Alfonso, kraj Kastilije, začela zanimati za prenos arabske znanosti in prevajanje del. Evropski kralji in princi so se kasneje povezali z njima. Evropejci so na osnovi tega prišli do sklepa, da z vojskovanjem ne bodo dosegli ničesar in morajo ubrati drugačno pot, tisto bolj uspešno in bolj učinkovito. V ta namen so leta 1311 na Dunaju, pod predsedovanjem papeža Klementa V., organizirali srečanje na katerem so se odločili, da bodo v Parizu, Bologni in Oxfordu odprli posebne šole za učenje arabskega in hebrejskega jezika za izobraževanje posebnih pridigarjev, kateri bodo ''sposobni'' pokristjaniti muslimane in žide. Dejstvo, da so arabske knjige o različnih temah v latinski jezik prevedli menihi, govori o njihovem interesu, da se ohrani vsebina tovrstnih knjig. Poleg prevoda so dela skrbno prepisovali ne glede na to, da je bilo potrebno veliko časa in truda. Menih, ki je prevajal, se ni zadovoljil zgolj z dobrim prevodom in lepim rokopisom, temveč je knjigam zelo pogosto dodajal različne okrase. Književna dela menihov potrjujejo vrednost truda, ki so ga vlagali za dobrobit znanosti in brušenje človeških misli. Prispevek menihov je bil v razvoju arabistike velik, po tem zgledu so tudi drugi znanstveniki začeli prevajati arabska dela kot tudi raziskovalne študije arabske filozofije in znanosti v latinščino in druge jezike. Če so se do takrat mnogi izobraževali na Siciliji in v Toledu so se sedaj lahko tudi v svoji državi, s svojimi profesorji, ki so se izobraževali pod vplivom Arabcev.

Tako se je arabistika močno ukoreninila na področju Italije in arabski jezik se je zelo hitro širil med Italijani. Italijanski trgovci Benetk, Genove in Neaplja so menili, da je učenje arabskega jezika življenjska potreba, podobno kot danes francoski ali angleški jezik.

Znanstveni napredek je privedel do izpopolnjevanja prevodov v Parizu in na Dunaju. Šola za tuje jezike v Parizu je bila primer za vzpostavitev proučevanja arabistike. Potrebno je bilo, da se arabistika v delu priznanih znanstvenikov in pisateljev med katerimi je pomembno mesto zavzemal Josepf von Hammer Purgstalu, član Orientalistične akademije na Dunaju, kateremu pri objavi podatkov o Vzhodu nihče ni bil kos, osvobodi teologije. V tem času se napredovanje arabistike končuje, saj so mnoge evropske države že ustanovile določeno ustanovo, ki je proučevala islam, arabski jezik in književnost, čeprav je glavna aktivnost glede prevodov še vedno potekala pri menihih, kateri so poleg bogoslužja, svoj čas namenjali tudi prevodom in raziskovanjem.

Prevodi v sklopu zanimanja za islam

Načeloma lahko zaključimo, da je znanstveno raziskovanje o islamu bilo manj zastopano kot sam prevod in objavljanje različnih tekstov. Ni izključeno tudi dejstvo, da je mnoge vodilo skrito ''sovraštvo''  in predsodki o islamu in Arabcih, posledično je sledilo oddaljevanje od resnice in pravičnosti. Med drugim se ne sme zapostaviti dejstva, da so oni arabsko dediščino zajemali z odkrivanjem, selekcioniranjem, čuvanjem ter ocenjevanjem in izdelavo katalogov. Če ne bi bil prisoten takšen način dela, bi mnoga gradiva ostala pozabljena med zidovi knjižnic in muzejev. Pri izučevanju in kritični obravnavi, objavljanju, prevajanju in pisanju o kulturni dediščini je vložen ogromen trud.

Arabistika zajema proučevanja vseh aspektov Kur'ana. Raziskovala je njegovo zgodovino, kompozicijo, Razodetje, zbiranje, izvirnost, tolmačenje, prevajanje, stil in jezik, njegovo božanstvenost, filozofijo, njegov vpliv na jezik in književnost, njegovo misel, razumevanje Kur'ana kot glavni izvor verskega prava in obredov. Zanimala se je tudi za primerjavo Kur'ana z drugimi svetimi knjigami kot tudi za druga podobna vprašanja. Zato, katerokoli delo s področja arabistike vzamemo v roke, lahko ugotovimo, da obravnava določene teme iz Kur'ana ali določena vprašanja, ki so povezana z njim.

Ne glede na mnenja in namene posameznikov ali določenih skupnosti, je vrednost sporočil Kur'ana in islamske znanosti v obliki prevajalstva v svet prenašala modrosti islama in tako vzpostavljala ustrezne pogoje za vzpostavljanje in negovanje medkulturnega dialoga.

Klasični arabski učenjaki so imeli zelo pomembno vlogo pri ohranjanju kulturne dediščine Vzhoda, posebej grške, katero je od njih prevzel Zahod. Čeprav je ravno ta dediščina, zahvaljujoč prispevku Arabcev, zelo močno vplivala na moderni preporod v Evropi. Obstajajo tudi tisti, ki bodo negirali vlogo Arabcev in muslimanov na tem področju. Njihov namen je jasen, zmanjšati vrednost arabskih prevodov, tako orientalističnih kot tudi grških.

 
Prijava na e-novice
Če želite prejemati novice, obvestila, se prijavite na e-novice:

Odjava e-pisma
Statistika ogledov
Vseh: 2375 since 15.09.2010
Ta mesec: 197
Ta teden: 48
Danes: 1