Ob svetovnem dnevu religij predstavljamo islam

Kaj je islam?

prof. dr. Džemaludin Latić

(prevod: Ela Porić)

 

Ko govorimo o ''najmlajši monoteistični religiji'', potem to, da je islam najmlajša monoteistična religija, delno drži. Kur'an govori o tem, da je prvi človek na Zemlji in prvi poslanec Adem (Adam), a.s., bil musliman in prav tako tudi vsi ostali poslanci. Na osnovi postavljene trditve lahko zaključimo, da je islam najstarejša in po verovanju muslimanov edina vera, ki jo je Vzvišeni Bog objavil človeštvu in katero On priznava.

''Pri Allahu je prava vera samo islam … ''(Kur'an, Ali Imran, 19).

Končna verzija vere islama je prišla s poslancem Muhammedom, a.s., in v tem smislu je, zgodovinsko gledano, izpopolnjeni islam prišel po krščanstvu in judovstvu.

Kot je razvidno, vera islam ne nosi imena niti po poslancu Muhammedu, a.s.,  (za muslimane je lahko zelo žaljivo, če se islam poimenuje kot ''muhamedanstvo ali muhamedanska vera'') niti po katerem drugem narodu.

Islam pomeni prostovoljna in popolna predanost Vzvišenemu Bogu, Stvarniku ljudi in vseh svetov.

Etimološko je beseda islam izpeljanka iz glagola esleme, kar pomeni predvsem prostovoljna predanost Božji volji, in sicer tako, da se v Njega polagajo vsi upi in se pri tem opusti vsaka vrsta sebičnosti in grdobije.

Spremljajoči pomeni besede islam so lahko tudi sklad, harmonija, mir, urejenost.

Vzvišeni Bog v Kur'anu pravi:

''Mar ne vidiš, da se Allahu do tal priklanjajo tisti, ki so v nebesih, in tisti, ki so na Zemlji, in Sonce, Luna, zvezde, gore, drevesa, živali in veliko ljudi, toda mnogo je takih, ki si zaslužijo kazen … '' (Kur'an, El-Hadždž, 18).

Versko prakticiranje islama predstavlja pomembno prelomnico, pri kateri se začne resnična ponižnost človeka, predanost in iskreno kesanje. Človek je v islamu 'abdullah – suženj', ponižna oseba, a hkrati ponosna pred Bogom, ki je njen Stvarnik.

Bistvo islamskega učenja je v izrekanju Šehadeta, ki se glasi: Ešhedu en la ilahe illallah, we ešhedu enne Muhammeden `abduhu we resuluhu. S srcem verujem in izrekam, da ne obstaja Bog razen Allaha in da je Muhammed Božji suženj in Božji poslanec.

Na teh dveh temeljih jasnega in strogega monoteizma je zgrajena celotna podoba islama kot vere, zakona, kulture, civilizacije in z eno besedo celotnega učenja. 

 

Univerzalna vera

Razodetje in poslanec islama Muhammed, a.s. (naj je mir z njim), sta namenjena vsem ljudem in narodom. Najbolj pogosti vzkliki v Kur'anu so: O, ljudje; O, verniki; O ljudje Knjige.

''O ljudje, bojte se svojega Gospodarja, ki vas je ustvaril iz enega človeka! Iz njega je ustvaril ženo in iz njiju je razsejal mnogo moških in žensk …'' (Kur'an, En-Nisa, 1).

Poslanec Muhammed, a.s., je vedno trdil, da so si vsi ljudje enaki in Arabec nima prednosti pred ne Arabcem in ne obratno, niti belec nad črncem niti črnec nad belcem; ljudje se razlikujejo samo po svojem zavedanju o obstoju Boga in po izvrševanju Njegovih predpisov.

Pri ideologijah nacionalizma in rasizma je islam prepoznal najhujšo obliko politeizma, ozkoglednosti in preprečevanja napredovanja družbe in zato je na podlagi enostavne in široke ideje tudi ponudil solidarnost med ljudmi ter prepovedal podrejanje tistih, ki ne sprejemajo te ideje. Ljudje so v osnovi bratje med seboj, muslimani pa lahko postanejo s prostovoljnim sprejemanjem Šehadeta ne glede na to, kateri rasi ali nacionalnosti pripadajo. Pravice pripadajo vsem ljudskim bitjem – zato ker jih zagotavlja Vzvišeni Bog. Islamski koncept človeka kot ''namestnika na Zemlji'' (khalifetullah fi'l-erd) se nanaša na vse ljudi, kar pomeni, da nihče nima pravice nikomur preprečiti dostop do blaginj. V islamski politični filozofiji kot tudi v praksi poslanca Muhammeda, a.s., se nemuslimanom obljublja avtonomija. ''Islamska ideologija ne samo, da ustvarja sintezo med telesnimi in duhovnimi potrebami, temveč islam, skoraj edini med 'velikimi' religijami, dovoljuje toleranco.'' (Hamidullah)

 

Prirojena in naravna vera

Predpise, ki jih je prinesel islam, niso usklajevali po družbenih razredih, materialnih, rasnih, geografskih ali na osnovi kakšnih drugih pozicij, temveč glede na univerzalno človeško naravo, ki je v Kur'anu poimenovana kot fitretullah:

''Obrni svoje obličje k svoji veri, iskreno predan! To je Allahova narava, po kateri je On ustvaril ljudi! – In v Allahovem stvarjenju ni sprememb! To je prava vera, toda večina jih tega ne ve.''(Kur'an, Er-Rum, 30).

Islam mnogi razumejo kot ''vero predpisov''– zato ker ne obstaja niti en segment ljudskega življenja, ki ni obravnavan v njegovem pravnem sistemu. Predpisi se v osnovi delijo na tisto, kar je dovoljeno (halal) in tisto, kar je v nasprotju z verskimi predpisi, kar ni dovoljeno (haram).

Halal in haram ne vsebujeta nelogičnih predpisov, ki ne bi bili razumljivi in v duhu univerzalnega ljudskega občutka za dobrim in zlim, kar je izraženo skozi fitretullah. Celo tisti, ki prakticirajo dejanja, ki niso dovoljena, se v podzavesti zavedajo, da so njihova dejanja sporna in moralno nesprejemljiva. Islamska prepoved ubijanja, kraje, alkohola, svinjskega mesa, mesa mrtvih živali, laži, prostitucije, … imajo svoj smisel, t.i. hukm, kot je tudi lahko razumeti in z notranjim moralnim glasom opravičiti islamske obveze in široko sfero dovoljenih stvari. Haram je samo tisto, kar je v Kur'anu označeno kot haram in tisto, kar vodi v haram, halal je pa vse tisto, kar ni haram – in to je eno od glavnih načel islamskega zakona vere.

 

Vera ''srednje poti''

''Naredili smo vas za pravičen narod, da boste pričali o ljudeh in Poslanec bo pričal o vas … ''(Kur'an, El-Bekare, 143).

Omenjen Kur'anski stavek se nanaša na več obeležij islama in muslimana, ker:

• Islam enakomerno skrbi o telesnih, duhovnih, osebnih, družbenih in drugih potrebah ljudi.
• Islamski zakon vere se po strogosti in fleksibilnosti nahaja na sredini med judovskim formalizmom in legalizmom ter krščansko popustljivostjo in liberalizmom v predpisih.
• Islam prepoveduje vsako vrsto 'pretiravanja' (pri prehrani, govoru, oblačenju, zaslužku, … celo  v pobožnosti).
• Izpopolnjen islam se je pojavil v 7. stoletju – na časovni meji med mitskim in prihajajočim racionalnim tolmačenjem sveta.
• Muslimani celo geografsko naseljujejo sredino Zemlje itd.

 

Vera posameznika in skupnosti

Islam je objavljen z namenom, da prinese napredek in mir na tem in bodočem svetu, a kljub temu islam ni religija ali ideologija, ki bi vztrajala samo na interesih posameznika ali na moralnem napredovanju skozi mistično pot in odmaknjenost od realnega, družbenega in političnega življenja. Njegov ideal je napredek posameznika, ampak tudi napredek družbe. Resnična morala se ogleda v žrtvovanju za druge. Najvišja družbena vrednota pa je pravičnost, kar je en izmed motivov prihoda poslanca Muhammeda, a.s.:

''Poslali smo že Naše poslance z jasnimi dokazi, s Knjigo in Tehtnico pravice, da bi ljudje pravično ravnali. In poslali smo železo, v katerem je velika moč in korist za ljudi, da bi Alah pokazal na tiste, ki ga podpirajo, in na Svoje poslance, ne da bi Ga videli. Allah je resnično Silni in Vsemogočni.'' (Kur'an, El-Hadid, 25).

Od tod vsak njegov šartali obveza ima svojo individualno in družbeno dimenzijo. Od tod tudi obravnavanje življenjskih vprašanj in predpisov iz ekonomske sfere v Kur'anu, po katerem musliman mora pomagati revnim, sirotam, invalidom, bolnim, … in po katerem nacionalno bogastvo mora biti v stalni in pravični prerazporeditvi in prometu, po katerem se mora dediščina enako razdeliti med moškimi in ženskami, po katerem bogastvo ne sme ostati v rokah malega števila bogatašev, po katerem mora država ponuditi zdravo konkurenco na tržišču in zaščititi osebni kapital ter intervenirati samo v izrednih okoliščinah ipd. Od tod tudi prepoved, da se zaslužek pridobi na nedovoljen način in od tistih proizvodov ali surovin, ki bi lahko povzročile škodo sami družbi.

Da bi se dosegla družbena pravičnost, niso dovolj samo zakoni ne glede na to, kako dobri in pravični so. Islam več upanja vlaga v podzavest in vzgojo muslimanov kot pa v sankcije in zato priporoča:

'' … pomagajte drug drugemu v dobrem in bogaboječnosti in ne podpirajte se v grehu in sovražnosti. In bojte se Allaha, kajti Allah strogo kaznuje!''(Kur'an, El-Maide, 2).