Srebrenica - naj se nikoli ne pozabi!

Do 19. julija 1995 so ubili več kot 8000 zajetih Bošnjakov, približno 25.000 žensk, otrok in starejših oseb pa so nasilno pregnali na območje pod nadzorom bošnjaških sil. Ta pokol je Meddržavno sodišče v Haagu označilo za genocid.

V petih dneh je bilo v Srebrenici pobitih 8372 dečkov, mož in žena. Velika večina žrtev so bili moški. Največ jih je bilo ujetih in v skupinah, bodisi po dva in dva ali več, odpeljanih v prostore osnovnih šol, kulturnih domov ali na travnik, kjer so nanje streljali. In to ni bil konec. Potem ko so nanje streljali in jih pokopali v primarne grobnice (v nekaterih grobnicah je bilo pokopanih več kot osemsto ljudi hkrati), so Slobodan Milošević, Radovan Karadžić, Ratko Mladić in številni drugi srbski generali čez nekaj mesecev storili tisto, česar ni storil niti Adolf Hitler! Odprli so primarne množične grobnice ter z buldožerji in bagri raztrgali, razkosali in razsekali trupla ter dele teles z vnaprej pripravljenimi tovornjaki premeščali v sekundarne grobnice. Dele trupla nekega dečka iz Srebrenice, čigar primer se nahaja tudi na sodišču v Haagu, so našli v štirih različnih množičnih grobnicah. Te štiri grobnice, v katerih so bili najdeni deli trupla omenjenega dečka, so bile med seboj oddaljene več kot 30 kilometrov. Zaradi takih grozodejstev je treba opozarjati na Srebrenico in ne dovoliti, da se pozabi.

_{Spominski center Potočari}

Velika večina predstavnikov javnega, kulturnega in političnega življenja v svetu in Evropi svoje spoštovanje do žrtev genocida v Srebrenici izkazuje z nošenjem simbola Srebrenice – belega cveta z enajstimi belimi cvetnimi listi in zelenim krožcem, ki simbolizirajo 11. julij. Bela barva kot barva nedolžnosti in zelena kot simbol upanja, življenja, sta simbol Srebrenice.

Simbole Srebrenice so v preteklem letu sprejele vse pomembne svetovne osebnosti, od predsednikov držav, predstavnikov Evropskega parlamenta, veleposlanikov in drugih oseb javnega, političnega in kulturnega življenja. V preteklih dveh letih je  simbol Srebrenice zaživel tudi v Sloveniji.

Resnična izpoved Nure Begović

Ob priložnosti je Nura Begović, ki je preživela genocid v Srebrenici, povedala: ''Zelo dobro se spomnim časa pred vojno, ko smo vsi živeli skupaj. Nismo se razlikovali ne po narodnosti, ne po ljudeh, bili smo vsi skupaj. Nikoli nismo vedeli in tudi pomislili nismo, da bi se nam lahko zgodilo tisto, kar se je. To poudarjam zato, ker nikoli ne veš, kje se lahko zgodi in kaj se lahko zgodi. Nikoli ne veš, kakšna prihodnost te čaka. Težko je govoriti o teh dneh. Posebej pa na današnji dan ... ko se spomnim 5. julija 1995 ... bila sem v Srebrenici, takrat so bili vsi živi. Vseh 8372 žrtev. Nismo imeli ničesar, ne vode, ne hrane, ne primernega doma, vendar smo bili živi. Mnogi so umirali tudi takrat, predvsem zaradi granat.

Ko je Srebrenica leta 1993 postala zaščiteno območje, smo vsi pomislili, da smo zaščiteni, da ni več nevarnosti. Na današnji dan, pred leti, je celo mesto zajela velika panika. Začele so krožiti govorice, da se bo nekaj zgodilo. Nizozemska vojska je bila prisotna v Srebrenici, vedela je za vse. Vedeli so za vse, kar se bo zgodilo.

Jezni smo, resnično smo jezni. Na tisoče preživelih ima svojo zgodbo, težko zgodbo. Obstaja na tisoče mater, ki ne govorijo nič več. Ostale so jim samo še solze, jokajo, predvsem tiste, ki so izgubile vseh pet sinov ipd. Obstajajo matere, ki niso dočakale, da bi našle svoje najbližje, umrle so. Vendar se na trenutke pojavi dodatna energija, ki nas žene naprej. Mogoče črpamo energijo iz tega, ker smo jezne zaradi vsega, kar se je zgodilo. Ker smo jezne in se sprašujemo, zakaj so nam vse naše najbližje pobili. Zakaj? Brez razloga. Če bi vsaj karkoli storili, bi mogoče bile manj jezne, vendar so bili vsi popolnoma nedolžni. Me ne bomo odnehale. Stremimo k svojim ciljem in ne bomo odnehale, dokler ne najdemo zadnje žrtve. Pa če je to kost, naj bo samo kost. Kost je naša in mi želimo dokazati, da je ta človek bil, da je obstajal, da je nekdo storil zločin nad njim. In sprašujemo se, želimo odgovor na vprašanje, zakaj je to naredil? Želimo pa tudi, da se kaj takega nikoli več ne ponovi. Nikomur!Potrebno je še povedati, da nismo zadovoljne s kaznimi, ki se izrekajo vojnim zločincem. Prisotne smo pri vsaki novi grobnici, kjer nestrpno čakamo in mislimo na to, da vsaka vidna kost pripada nekomu od naših najbližjih. Zato nismo zadovoljne, ker vse spremljamo. Vemo, da so ubiti na najbolj brutalen način. Ne želimo se spominjati razmer, v katerih so ubiti. Spomnim se, da je bila takrat voda bolj pomembna kot hrana. Letošnji julij je vroč, vendar je bil julij leta 1995 še bolj vroč. Vsi smo bili brez vode. Moški zaprti v nemogočih razmerah brez vode in hrane. Ponekod so jim delili nafto v plastenkah, s katero naj bi si potešili žejo. Si lahko predstavljate vse to? O sebi ne želim govoriti. Lahko povem samo to, da sem živa, preživela sem. Dobro mi je. Kaj vse se je dogajalo, pa ni možno opisati z besedami. Bilo je še huje, kot kdorkoli lahko opiše. Enostavno se tega ne da opisati. V minuti si se zgubil, hujšal si v minutah, sekundah.

V glavnem, obstajajo ustanove za identifikacijo in ekshumacijo žrtev, od katerih pričakujemo, da bodo našli naše može, brate, očete, ... Vse želimo pokopati na dostojanstven način. Vztrajale bomo vse do zadnjega. Toliko, kolikor je kriva Republika Srbska, toliko je kriva tudi mednarodna skupnost, posebej pa nizozemska vojska. Oni so vse videli in nemo opazovali. Zakaj niso ukrepali, zakaj nam niso pomagali? Naše oči so bile usmerjene samo v nebo. Vsak hip smo pričakovali avione, ki nas bodo rešili in zaščitili. A vse je bilo zaman''.

Pokopali bodo tudi posmrtne ostanke dojenčice brez imena, ki je po besedah njene mame Have umrla takoj po rojstvu zaradi pomanjkanja zdravstvene oskrbe. Najstarejša oseba, ki jo bodo letos pokopali, je 76-letni moški. Letos je na na novo identificiranih 409 žrtev. Doslej so v spominskem parku pokopali 5657 žrtev od skupno 8372.

_{Posmrtni ostanki dojenčice}

Priporočamo ogled dokumentarnega filma ''Women who refuse to die'', ki ga je pripravila Al Jazeera Balkans.

Ogledate si ga lahko TUKAJ.