24. maja v slovanskih državah tradicionalno praznujejo dan slovanske literature in kulture. Na ta dan vsi Slovani častijo spomin na brata Cirila in Metoda, ustvarjalca slovanske abecede (po mnenju večine raziskovalcev je to bila glagolica). Sodobne slovanske kulture so se začele z ABC Cirila in Metoda.
Glagolica velja za prvo pisavo, ki je bila prirejena glasovnemu sestavu stare cerkvene slovanščine. Ime "glagolica" izhaja iz staroslovanske besede "glagolati", kar pomeni govoriti.
Stara cerkvena slovanščina je jezik, v katerem so bili napisani najstarejši slovanski prevodi liturgičnih knjig iz grškega jezika, nastali v drugi polovici devetega stoletja. Sčasoma se je stara cerkvena slovanščina razvila v cerkveno slovanščino; s tem pojmom označujemo jezik bogoslužnih besedil, v katerega so se primešale prvine posameznih slovanskih jezikov, glede na različna slovanska jezikovna področja.
Glagolsko abecedo sestavlja 38 grafemov oz. pisnih znamenj za glasove. Razpored črk se je nekoliko razlikoval od današnje latinične abecede (a, b, c, č, d …) - prva črka je bila tudi pri glagolici a, sledila je črka b, tretja črka je bila v in četrta g. Zaradi vrstnega reda črk se je glagolska abeceda imenovala azbuka (poimenovanje se je ohranilo tudi pri cirilici): a – azЪ(slov. "jaz"), b – buky (slov. "črka"), v – věd (slov. "vem").
Nastanek glagolice in delovanje bratov Cirila in Metoda
Brata Ciril/Konstantin (ok. 825–869) in Metod (826–885) sta bila rojena v Solunu, takrat v okviru Bizantinskega cesarstva. Tam sta kot sinova visokega bizantinskega častnika preživljala zgodnje otroštvo in se, v sožitju s slovanskim prebivalstvom, spoznala z različico makedonskega jezika. Njuna nadaljnja življenjska pot se je začasno ločila, toda ne za dolgo. Ciril je v Carigradu študiral filozofijo in teologijo ter postal bibliotekar in prevajalec v Hagiji Sofiji, Metod pa je prevzel upravniško funkcijo v bizantinski hierarhiji. Leta 856 je Metod vstopil v maloazijski samostan Olimp, istega leta je bratovemu zgledu sledil tudi Ciril. Nekaj let pozneje, leta 862, je moravski knez Rastislav prosil bizantinskega cesarja, naj mu pošlje misijonarje, ki poznajo staroslovanski jezik.
Poznavanje slovanskih jezikov, ki je brata spremljalo od otroštva, je bilo razlog, da sta se odzvala na knezov poziv in leta 864 prišla na Moravsko. Ciril je za potrebe liturgije v staroslovanski jezik iz grščine prevedel glavna biblična besedila in liturgične knjige. Besedila naj bi zapisal v posebni pisavi, ki jo je priredil za potrebe liturgije, glagolici.
Izvor pisave
Zaradi svojevrstnega, morda tudi nenavadnega videza je glagolica povzročila, da se znanstveniki, ki so se ukvarjali in se še ukvarjajo s to pisavo, niso poenotili glede njenega izvora. Tako obstajata dve prevladujoči teoriji: eksogena (zunanja) teorija nastanka glagolice išče vzroke zunaj: po mnenju dveh glavnih zagovornikov te teorije, Angleža Taylorja in hrvaškega slavista Vatroslava Jagića (bil je učenec in naslednik slovenskega slavista Franca Miklošiča), je izhodiščna točka glagolice v grški minuskuli, ki je v svoji osnovi kurzivna pisava. Ciril naj bi s stilizacijo grške minuskule (črke minuskule ustrezajo našim malim črkam) ustvaril majuskulno (veliko) pisavo, ki je bila v nasprotju z grško minuskulo nevezana pisava. Pri štiriindvajsetih glagolskih črkah je mogoče opaziti grški izvor, pri preostalih pa je, po mnenju strokovnjakov, moral Ciril iskati vzorce pri drugih orientalskih pisavah – v glavnem je šlo za črke, ki niso imele ustreznih grških znakov (č, š, ž …) v stari cerkveni slovanščini.
Druga splošno razširjena teorija išče izvor glagolice v njenih notranjih grafičnih zakonitostih. Eden izmed začetnikov t. i. endogene teorije je bil finski slavist Georg Černohvostov, ki je zagovarjal stališče, da glagolske simbole sestavljajo krščanski znaki – križ (simbol odrešitve in Jezusa Kristusa), krog (simbol božje večnosti in popolnosti) ter trikotnik (simbol svete Trojice). Pozneje je notranje izvore glagolice iskal tudi bolgarski paleograf Vasil Jončev in postavil tezo, da se "vsaka glagolska črka umešča v osnovni model kroga, ki ga štirje premeri delijo na osem enakih delov, pri tem vsaka črka zapolnjuje samo določen odsek v krogu".
Vrste glagolice
Glagolico delimo na dve različici – oblo ali okroglo in oglato ali hrvaško. Prvotna, obla različica glagolice je bila razširjena po večini slovanskih dežel, poznejša, oglata glagolica pa je značilna za hrvaške kraje, kjer je bila ponekod v uporabi vse do konca 19. stoletja. Starocerkvenoslovanska liturgična besedila so bila več kot dve desetletji zapisana zgolj v glagolici, kar pa se je spremenilo z izgonom Metodovih učencev iz Moravske. Ti so se zatekli v takrat močno bolgarsko državo, ki je bila kulturno povezana z Bizancem. V bizantinski državi tistega časa pa je bila v uporabi grška pisava. Obe pisavi sta imeli svoje prednosti, kot tudi slabosti, zato so Metodovi nasledniki na Bolgarskem oblikovali novo pisavo, ki je združila prednosti obeh pisav; nastala je cirilica. Osnovo cirilice sestavlja grška majuskulna pisava oziroma njena različica (mlajša krščanska uncijala), dopolnjena z nekaterimi stiliziranimi glagolskimi črkami, ki so bile potrebne za dopolnitev tistih slovanskih glasov, ki jih grščina ni poznala.
Nova pisava, cirilica, je bila enostavnejša od glagolice, zato je sčasoma (v vzhodni Bolgariji že v 9. stoletju, v Makedoniji do 12. stoletja) prevladala povsod, kjer je bila prej prisotna glagolica, z izjemo hrvaških primorskih dežel, kjer se je glagolica razvijala še naprej. Na hrvaškem Primorju in na kvarnerskih otokih je posebno velik razcvet glagolica doživela v 14. in 15. stoletju. V tem času je glagolica dobivala vedno bolj kurzivno obliko; uporabljali so jo pri prepisih bogoslužnih knjig, pa tudi v posvetni rabi – v njej so bili napisani različni pravni dokumenti, uradniške knjige in tudi leposlovna besedila. Z razvojem tiska je prepisovanje knjig počasi zamrlo, ni pa zamrla raba glagolice. Prva tiskana glagolska knjiga pri južnih Slovanih je bil misal iz 15. stoletja (natančneje iz 1483). Kurzivna (oglata) glagolica je ostala v rabi še v 19. stoletju, v bogoslužju pa tudi še na začetku prejšnjega stoletja.
Prisotnost glagolice v slovenski Istri
Glagolski napisi oz. fragmenti glagolskih besedil so bili najdeni tudi drugje na Slovenskem, ne le v Istri. Na območju slovenske Istre je največ glagolskih fragmentov v okolici Kopra; v Šmarjah, Krkavčah, Hrastovljah, Črnem Kalu, Predloki in drugje. Več o tem si lahko ogledate v priloženem videu. V reportaži, ki je bila objavljena v oddaji Kalejdoskop že davnega januarja 1967, nas njen avtor Drago Kocjančič s kamero popelje po sledeh glagolskih napisov v slovenskih vaseh.
(Vir: www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti)
