''Tega, da se razlikujeva, brat moj, se ne bojim; še več, dela me še bolj bogatega, kot sem.'' Antoine de Saint Exupéry
''Pravica, da ne nosiš rute, pravica, da jo nosiš. Pravica je pravica.'' neznan avtor
''Lažje je razbiti atom kot pa predsodek'' A. Einstein.
Pred kratkim je Zavod Averroes organiziral tribuno, na kateri je gostovala prof. dr. Nadja Furlan Štante, ki je govorila o temi ''Spoštovanje ženstvenosti (femininosti) in premagovanje negativni spolnih stereotipov: iz perspektive religijskega feminizma''. Med predavanjem je izpostavila stavek, ki se je marsikomu globoko vtisnil v spomin, čeprav mogoče ne predstavlja nič novega, pa vendar … ''… zanimivo je, da vsakič ko govorimo o predsodkih, najprej oziroma na prvo mesto uvrstimo ruto oziroma pokrite ženske v islamu''. Menimo, da ljudje, predvsem pa tisti, ki imajo določene predsodke do pokritih žensk, ne razumejo pravega smisla hidžaba oz. rute in zato si opravičeno lahko zastavimo vprašanje, kaj predstavlja ta navaden meter blaga?
Za našo Republiko Slovenijo velja, da je dokaj strpna država, torej spoštuje in ceni raznolikost kultur in sprejema harmonijo raznolikosti svoje družbe. Strpnost pomeni sprejemanje dejstev, da so ljudje raznoliki po videzu, govoru, vedenju in vrednotah. Strpnost ne bi bila mogoča brez odprtosti družbe, komunikacije in svobode misli vsakega izmed nas. Za strpnost velja tudi, da ni vnaprej dana, temveč je posledica zavedanja pomena človekovih pravic in svoboščin. Najpogostejši in najmočnejši predsodki so spolni, etnični, rasni, religijski in predsodki glede družbenega statusa. Imajo pa tudi svojo neprijetno slabost, in sicer se prehitro širijo kot virusi in lahko dobijo epidemične razsežnosti. (povzeto po: Vesna Leskošek v: Mi in oni nestrpnost na Slovenskem)
Že od samega začetka pojava islama kot religije in njegovega prihoda na neislamska področja je prihajalo do reakcij na njega samega. Te reakcije so raznolike. Ena od zelo pogostih reakcij je tudi predsodek (v duhu prvega odstavka) o hidžabu (ruti) kot oblačilni praksi muslimank. Oblačilna praksa kot pojav je stara toliko, kolikor je star človek. Skozi zgodovino so se na različne načine pokrivali in se še pokrivajo, tako ženske kot moški, tako bogati kot revni, v vseh kulturah in civilizacijah.
Pokrivanje muslimank kot očitni simbol raznolikosti je spretno spremenjen v simbol drugačnosti in inferiornosti. Najpogostejši predsodki vezani za pokrivanje žensk so tisti, ki navajajo na nepismenost in neizobraženost, na povezavo s patriarhalnim odnosom in neenakopravnostjo spolov ter da je hidžab sredstvo pokornosti moškemu in ne Bogu. Res je tudi, da obstajajo države, v katerih je stopnja neizobraženih muslimank dokaj visoka, vendar je treba narediti razliko med tistim, kar islam v osnovi je, kaj zapoveduje, in med prakso posameznikov s svojimi kulturološkimi posebnostmi.
Termin hidžab se je med muslimani uveljavil kot izraz, ki se nanaša na oblačilno prakso muslimank ter moralnih vrednot in načel, katera se priporočajo tako ženskam kot tudi moškim. Vendar ko uporabljamo termin hidžab v ožjem smislu le-ta predstavlja pokrivanje ženskega telesa oziroma oblačilno prakso. Hidžab je islamski ženski dress code, muslimansko razumevanje pristojnosti, ki pa ne pomeni omalovaževanje druge perspektive. Torej, hidžab ni samo meter blaga, hidžab je veliko več.
Dress code muslimanke se povezuje z močno simboliko, ki ima oporo v sami religiji. Tako hidžab pomeni predanost Bogu, nositi hidžab pomeni ''ibadet''─ storiti oziroma prakticirati Bogu ugodno delo, hidžab pomeni dostojanstvo, daje občutek zaščite, popolnosti, hidžab je duhovni mir. Tako ženska s hidžabom predstavlja osebo, ki sledi določena načela svoje vere in ne deluje v nasprotju z njimi. Slediti načela svoje vere pomeni prilagajanje in v določenih stvareh tudi odrekanje. Omenjeno prilagajanje in odrekanje, v kolikor opazujemo z drugega zornega kota, kot zunanji opazovalec, lahko privede do napačnega vtisa oziroma napačnega razumevanja hidžaba kot celote, kot osebnosti. Velikokrat se nam zaradi prilagajanja in odrekanja dodeli še kakšen neljubi predsodek, ki pa ni upravičen.
Islam je način življenja in kot tak vsekakor vpliva na posameznikova dejanja, odločitve in mnenja. V kolikor osebo s hidžabom sprejmemo kot osebo, ki dobesedno živi islam in ga prakticira v vsakem trenutku svojega vsakdanjika, potem bomo lahko razumeli, da hidžab ne sodi v določena okolja, ki bi bila lahko v nasprotju z njegovo podobo.
Hidžab ni samo zunanja obleka, je tudi notranja, tista moralna, in kot taka zahteva tudi odnos in spoštovanje vrednot, ki jih zapoveduje vera. Vsekakor ženska, ki hidžab nosi s srcem, sledi moralno-pozitivne vrednote, a hkrati upošteva vrednoto strpnosti, ki je ena izmed osnovnih islamskih vrednot, kajti islam je strpnost. Strpnost do drugih je naša obveza, vendar ne na račun naših načel in prepričanj.
Ela Porić
