Mednarodno znanstveno srečanja - Z dialogom do medsebojnega spoštovanja

Na začetku srečanje je zbrane v imenu Vlade Republike Slovenije pozdravil državni sekretar g. Jožef Školč. V svojem nagovoru je poudaril pomembnost organiziranja takšnega srečanja ter je izrazil svoje spoštovanje do muftija dr. Nedžada Grabusa in Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji za smelo in kvalitetno organizacijo srečanja na katerem se bo govorilo o medsebojnem razumevanju, spoštovanju in tolerantnosti različnih pogledov na svet. Zahvalil se je organizatorju za ponujeno priložnost, da se vsaj delno odpravijo obstoječi stereotipi. Po njegovem mnenju je to srečanje prelomni dogodek za Slovenijo. Kot glavno temo pogovorov je omenil vprašanje kako na sodoben način razumeti razlike med religijami in društvi. Izrazil je prepričanje, da bo srečanje razbilo številne predsodke v zvezi z islamom.

Ljubljanski župan g. Zoran Janković je v pozdravnem govoru povedal, da se trudi, da v Ljubljani ne bi bilo nobenih predsodkov in stereotipov. Po njegovem mišljenju bo izgradnja džamije v marsičem pomagala, da Ljubljančani odpravijo vse dileme, ker džamija ne bo samo verski objekt, temveč simbol, ki bo označeval raznolikost in odprtost Ljubljane, oziroma to bo dokaz, da smo prijavljeni živeti skupaj. Poudaril je, da dialog ne sprožajo samo številna vprašanja, temveč dialogu moramo pristopiti tudi z medsebojnim spoštovanjem.

Mufti dr. Nedžad Grabus kot predsednik Mešihata in kot organizator srečanja je tudi pozdravil prisotne. V svojem pozdravnem govoru se je udeležencem, posebej pa profesorjem Fakultete za islamske znanosti, zahvalil, ker so se odzvali povabilu, da prisostvujejo na tem srečanju: „Vprašanje dialoga odvija na različnih nivojih. Ko govorimo o islamski skupnosti v Sloveniji, na žalost, ni bilo pomembnih aktivnosti vse do osamosvojitve Republike Slovenije. Vprašanje Islamskega verskega in kulturnega centra v Ljubljani je skozi leta obremenjevalo delo Islamske skupnosti. Zato ni bilo mogoče organizirati pomembnih izobraževalnih in kulturnih vsebin. mi seveda nismo indiferentni do javnih debate o vprašanjih džamije in vseh drugih vprašanjih, povezanih z islamom. Kot mufti sem vesel, da smo prišli do tega trenutka, da smo sposobni organizirati takšno srečanje, ker to dokazuje zrelost, da smo pripravljeni biti ne samo uporabniki prava, temveč tudi odgovorno sodelovati v definiranju in reševanju vprašanj, ki so splošno koristna za širšo družbo. Ambicija Zavoda Averroes je, da postane vodilna inštitucija in knjižnica iz področja islamistike. Islamska skupnost nima niti možnosti niti ambicije za organizacijo formalnega izobraževanja, vendar ima velike ambicije za organizacijo neformalnega izobraževanja prek znanstvenih srečanj, tribun, izdajanja knjig in podobno. To je eden od razlogov, zakaj je pomembno začeti dialog tudi s takšno vrsto pogovora.“


Literatura o islamu na Zahodu v drugi polovici 20. stoletja

Prvi predavatelj je bil akademik dr. Enes Karić, redni profesor na Fakulteti za islamske znanosti Univerze v Sarajevu, ki je govoril o literaturi o islamu na Zahodu v drugi polovici 20. stoletja.

Po Karićevem mnenju literatura o islamu na Zahodu v 20. stoletju, doživlja svoj ponovni razcvet v svoji tematiki, kakor tudi v svojem obsegu. Dr. Karić je predstavil tipe, oziroma vrste literature o islamu na Zahodu v 20. stoletju. Prav tako je poskusil razložiti ideološke, politične, kulturne, filozofske ter orientalistične motive, ki so inpregnirane v vsebino te literature. Posebej je obdelal tretman islama v Zahodni teoretični literaturi o islamu v 20. stoletju. Potem tretman islama kot vere, islama kot antikolonialna ideologija, islama kot geopolitične strani sveta, islam kot »tisto drugo« v sodobni civilizaciji, govoril je o tretmanu islama v kontekstu srečanja z modernostjo, za tem tematizira islam in ga zliva skupaj z Zahodnimi »izmi«, govoril je tudi o tipu literature, ki na islam gleda kot na sovražnika, itd. Posebno pozornost je namenil knjigam, ki so jih napisali muslimani, ki živijo in delajo na Zahodu, kot primer integriranih meščanov zahodnega liberalnega demokratičnega sistema.

Poti islama

Dr. Dragan Potočnik docent za sodobno zgodovino in didaktiko zgodovine na Oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru in vodja Centra za medkulturno sodelovanje z državami Azije, Afrike in Latinske Amerike na isti fakulteti je spregovoril o poteh islama. Po njegovih besedah islam označuje skoraj 1400-letna zgodovina in več kot milijarda vernikov. Začetki islama segajo v 7. stoletje, ko je na območju Meke in Medine deloval božji prerok Muhammed, ki je v teku svojega življenja učil in vladal v imenu Boga. V času prerokovih naslednikov je zanos, ki ga je zbujala nova vera, pripravil Arabce, da so se spustili v osvajanje sveta, ki se je razmahnilo v eno najmogočnejših dogajanj v zgodovini človeštva. Sledilo je obdobje, ki ga v Evropi poznamo kot srednji vek. Islam je bil v tem skoraj tisočletnem obdobju skupaj s Kitajsko vodilna civilizacija na svetu. To je čas mogočnega omajadskega in abasidskega kalifata in kanatov, ki so nastali v razpadlem mongolskem cesarstvu, ter mogočnih držav safavidske Perzije, mogulske Indije in osmanske Turčije. Islamski svet je imel v tem času veliko prednost pred Zahodom. Še zlasti na področju znanosti. Odnosi med Evropo in islamskim svetom pa so bili pogosto zaznamovani z nasiljem in spopadi. Kje so korenine sporov? Kako so se oblikovali odnosi med civilizacijama in kakšna je prihodnost odnosov med krščanstvom in islamom?, se je v svoji predstavitvi spraševal dr. Potočnik.

Krščanstvo in islam v spopadih liberalistične sebičnosti

Dr. Janez Juhant redni profesor za antropologijo, etiko in zgodovino filozofije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani; predstojnik katedre za filozofijo na isti fakulteti in nekdanji dekan fakultete je predstavil temo: „Krščanstvo in islam v spopadih liberalistične sebičnosti“

Po njegovih besedah dialog kljub težavam postaja temelj demokratičnega poslovanja civilne družbe, odnosov med religijami in pri srečevanju religij s političnimi skupnostmi. Dober zgled zadnjega je odnos nemške politike do muslimanov. V Sloveniji je opaziti pomanjkanje dialoške kulture na vseh ravneh, zato se religije tudi izrabljajo v politične namene. Globlje in trdnejše dialoške vezi med pripadniki različnih religij bi lahko preprečevale zlorabo vere v politične namene in izkoriščanje vernih v sebične politične, gospodarske in druge prestižne namene.

Neki starodavni slovenski pogled na islam v Bosni v začetku 16. stoletja

Dr. Ismet Bušatlić docent na Fakulteti za islamske znanosti Univerze v Sarajevu; redni predavatelj pri predmetu Zgodovina islamske kulture in civilizacije in trenutni dekan fakultete je predstavil zanimiv potopis iz leta 1531. Potopis in predstavništvo (misija) na poti iz Ljubljane v Istanbul, ki 1530. leta prehaja skozi ves bosanski Sandžak, katerega ozemlje se je znatno povečalo po bitki pri Mohaču in padcu banske vladavine v Jajcu, kjer se srečujejo pomembni vojskovodje, predstavniki Osmanskega cesarstva in predstavniki krajevnih avtoritativnih oblasti ter navadni predstavniki treh narodov (ver), torej muslimanov, katoličanov in pravoslavcev na sprejemu pri najslavnejšem bosansko-sandžaškem vladarju, Gazi Husrev-begu. Dogodki, videni in doživeti, so z besedo in sliko temeljito opisani in prikazani na papirju. Benedikt Kuripešič o vsem tem govori v svojem Potopisu leto dni pozneje, 1531. leta, ki ga je dr. Bušatlić predstavil v svojem predavanju.

Podobe Judov ter Turkov in islama v spisih Primoža Trubarja

Dr. Jonatan Vinkler docent za slovensko književnost na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem je v izvrstnem predavanju spregovoril o podobah Judov ter Turkov in islamu v spisih Primoža Trubarja.

Podobe drugovercev – klera rimske cerkve, Judov, muslimanov, toda tudi izpovedovalcev “nepravovernih” reformacijskih smeri, npr. schwenckfeldijancev in prekrščevalcev – so v delih Primoža Trubarja prisotne kot leitmotiv v Wagnerjevih operah: z enim uvodnih, vendar za reformatorjevo zavest zelo intenzivnih akordov uvedejo njegovo življenjsko zgodbo, se nato v Trubarjevi najbolj tvorni dobi (1557–1582) vedno znova pojavljajo, transponirane zdaj kot omembe v katerem od pisem, predgovorov ali katekizemskih besedil in nato kot marginalije, del sholije ali celo glavnega teksta tu in tam v kateri od Trubarjevih simboličnih knjig, svetopisemskih prevodov ali pesmi, ter reformatorja spremljajo tudi še tedaj, ko torišče njegovega delovanja ne more biti več dežela med Alpami in Jadranom, temveč »nigdirdom« na Nemškem.

Trubarjevi spisi so tako pravcati kalejdoskop individualnih in stereotipnih slovenskih pogledov in odmevov tudi na “turško” vprašanje v Notranji Avstriji 16. stoletja – tj. na soočanje najjužnejšega dela krščanske (katoliške in protestantske) Srednje Evrope z islamom kot vero in z islamom kot reprezentantom vojaško ekspanzivnega otomanskega imperija. Reminiscence na oboje je pri Trubarju najti tako na ravni reformatorjeve osebne življenjske izkušnje in miselne refleksije kot na ravni tedanjega srednjeevropskega idearija in imaginarija.

Trubar teolog je islam kot religijsko strukturo v simboličnih knjigah, ki jih je namenil protestantski “cerkvi slovenskega jezika”, zavračal, vendar pri njem ni opaziti za nemški protestantski prostor in celo za očeta reformacije 16. stoletja Luthra tako značilnega radikalizma. Za Luthra je bil namreč Turek poleg malikovalskega duhovna rimske cerkve Satanov soldat številka ena, Trubarjev pogled na obe vprašanji pa je precej bolj večplasten in v marsičem odstopa od miselnosti, ki je zaznamovala nemški prostor. Ob tem velja tudi poudariti, da je bil naš reformator za nemški prostor v drugi polovici 16. stoletja eden poglavitnih reformatorjev o islamu in Turkih, meni dr. Vinkler.

Pojmovanje sufizma v slovenski kulturi in družbi

Dr. Anja Zalta Bratuž docentka za sociologijo religije na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je na srečanju spregovorila o pojmovanju sufizma v slovenski kulturi in družbi. Med drugim je povedala, da sufizem kot dimenzija islamske religiozne misli, ki transcendira formalne in zunanje vidike religije, (p)ostaja v evropski družbi čedalje bolj javen, bodisi zaradi prevodov znamenitih sufijskih avtorjev bodisi zaradi vznika popularnosti posameznikov in duhovnih gibanj, ki so tako ali drugače povezana s sufizmom (npr. sufijski šejk Tahir ul Qadri, ustanovitelj in vodja Minhaj ul Qur'an International in šejk Moulana Nazim iz Naqshbandi Tarikat). Val zanimanja za sufizem, ki je pred leti zajel Veliko Britanijo, se je razširil tudi po evropski celini. Dr. Zalta Brazuž je želela predstaviti socio-kulturno klimo, ki omogoča razcvet sufizma in raziskuje oziroma predstavi pojmovanje sufizma v slovenski kulturi in družbi, od pregleda obstoječih prevodov sufijskih del v slovenskem leposlovnem in strokovnem gradivu, do analize znanstvenih razprav in razlag sufijskega simbolizma, »odskočne deske« oz. najznamenitejše sufijske metode.

Literatura o islamu v slovenskem jeziku

Dr. Nedžad Grabus docent na Fakulteti za islamske znanosti Univerze v Sarajevu; predavatelj pri predmetu Islamska dogmatika (Akaid), ljubljanski mufti in predsednik Mešihata Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji je spregovoril o literaturi o islamu v slovenskem jeziku. Med drugim je povedal, da je islam religija, ki ji sledi veliko ljudi tudi v Sloveniji. Če se želimo posvetiti temeljitemu študiranju in proučevanju islamskega nauka, religije, kulture in civilizacije, nujno potrebujemo literaturo v slovenščini. V različnih okoliščinah se je pokazalo veliko zanimanje za teme s področja islama, še zlasti je poudarek na družbeno usmerjenih fakultetah. Zato je izšlo veliko knjig, ki dobro predstavljajo različne segmente islama. To (delo doc. dr. Nedžada Grabusa) je namenjeno predvsem predstavitvi temeljne težnje v učbenikih v uradnem slovenskem izobraževalnem sistemu, kot izbor knjig, ki bi bile dostopne slovenskim bralcem. Delo je zasnovano na analizi stereotipnih predstav islama v literaturi (slovenskih) šolskih učbenikov.


Medreligijski dialog – priložnost za zgraditev bolj duhovnega sveta v prihodnosti

Dr. Adnan Silajdžić redni profesor na Fakulteti za islamske znanosti Univerze v Sarajevu je spregovoril o medreligijskem dialogu. Med drugim je povedal, da ne spada v krog tistih ljudi, ki mislijo, da je človeštvo s svojo meščansko družbo in njihovimi najvišjimi civilizacijskimi vrednotami, doseglo vrh svoje dobe ter doseglo konec zgodovine (Fukuyama). Ravno nasprotno, danes nas množični pojavi prepričujejo, da smo namesto »Bogupodobni« (kristjani), oziroma Njemu podobnim (muslimani in judje) postali vse bolj moralne spake, bitja ponižne dobrote, ponižnega razuma ter ponižne moralne odgovornosti. Zato razgovor o kristjansko – muslimanskem dialogu, o kreiranju novih dialoških struktur modernega sveta, oziroma razgovor o projekciji njegovega bolj humanega razvoja, ne moremo mimo vprašanja globoke krize, katerega se to vprašanje dotika, je prepričan dr. Silajdžić.


Krščanski Jezus ali kur'anski Isa

Dr. Drago Karl Ocvirk redni profesor za verstva, osnovno bogoslovje in misiologijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani ter predstojnik Inštituta za religiologijo, ekumenizem in dialog, ki deluje v okviru iste fakultete je poskusil odpraviti dileme, ki nastajajo v zvezi z Jezusom. Tako v primerjalnem veroslovju kot v dialogu med kristjani in muslimani se zastavlja vprašanje o pomenu, vlogi in mestu Jezusa iz Nazareta v krščanstvu in islamu. Ali gre za enega samega človeka, ki ga vsako verstvo razume po svoje, ali za dva različna, ki ga ni mogoče zvesti na enega samega? Kaj o tem pravijo verski izvedenci in kaj religiološka stroka? Razjasnitev tega vprašanja je pomembna za boljše poznavanje teh dveh verstev in za odkrit ter uspešen dialog med njunimi pripadniki, meni dr. Ocvirk.


Spopad civilizacij? Sodelovanje političnih strank katoliške oz. muslimanske usmeritve v dvajsetih letih 20. stoletja

Dr. Mateja Ratej doktorica znanosti s področja zgodovine na Filozofskem inštitutu Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti je med drugim povedala, da je teorija o spopadu civilizacij v prvem desetletju 21. stoletja doživela svoje različne tematizacije tudi v slovenskem javnem prostoru. V glavnem je šlo za publicistične prispevke, a izdelki so prihajali tudi iz akademskih krogov. Teorija o spopadu civilizacij je plod razmišljanj harvardskega profesorja Samuela Huntingtona, ki je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v reviji Foreign affairs objavil esej s tem naslovom in, kot je lucidno zapisal novinar Ervin Hladnik - Milharčič, ustvaril najbolj popularno politično nalepko konca 20. in začetka 21. stoletja. Po terorističnem napadu na newyorški stolpnici 11. septembra 2001 je bilo z besedno zvezo spopad civilizacij v javnem diskurzu označeno razmerje med krščanskim in muslimanskim svetom ter evropsko razpravo o vključevanju Turčije v Evropsko unijo. Predstavila je politično sodelovanje Slovenske ljudske stranke in Jugoslovanske muslimanske organizacije, ki sta med obema svetovnima vojnama predstavljali politično voljo Slovencev oz. muslimanov v Bosni in Hercegovini. V opozicijskem položaju sta sklepali zavezništva proti centralistični ureditvi prve jugoslovanske države, v vladnem pa sta delovali kot jeziček na tehtnici v konfliktnih hrvaško-srbskih političnih odnosih. Kljub zastopanju političnih interesov Katoliške cerkve oz. Islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini stranki nista imeli težav s sodelovanjem, saj je bil religijski okvir pri obeh predvsem način politizacije, ki je zagotavljal integracijo in poenotenje volilnega telesa in na ravni jugoslovanskega političnega diskurza se ni nikoli omenjal kot ovira za politično sodelovanje. Politične narative iz časa med obema svetovnima vojnama dokazujejo, da antagonističen odnos med krščanskim in islamskim svetom ni samoumeven, temveč je produkt našega časa. To nam resda dokazuje imaginarnost sodobnih teorij o spopadu krščanske in islamske civilizacije, vendar je hkrati treba poudariti, da je šlo pri parlamentarni turbulenci prve jugoslovanske države za podobno (strankarsko) politično izrabo religije, ki se je zaradi vpetosti v okvir svojega časa manifestirala v sebi lastni obliki.


Spoštovanje ženstvenosti in premagovanje negativnih stereotipov o spolih: iz perspektive religijskega feminizma

Dr. Nadja Furlan Štante doktorica znanosti na področju teologije in ženskih religijskih študij

predvsem opozarja na pozitiven prispevek različnih oblik religijskega feminizma s poudarkom na “islamskem feminizmu” (Amina Wadud), na ponovno ovrednotenje obeh spolov v luči spoštovanja enakovrednosti in enakopravnosti spolov. Postavi vprašanje navzočnosti in škodljivosti negativnih stereotipov o spolih in predsodkov, ki so postali del našega kolektivnega spomina ter se oblikujejo, ohranjajo in širijo v naših mislih, besedah in dejanjih. V tej zvezi predstavi nekatere ključne izzive oziroma primere spolne nepravičnosti in opozori na škodljivo vplivnost predsodkov na spoštovanje ženstvenosti in ženske kot samostojnega subjekta. Prispevek izhaja iz hipoteze, da je vsaka religija v svojem izvornem nauku izrazito egalitarna, in v tej luči poudari tudi temeljni namen muslimanskega zakona, ki je vsekakor zagovarjati družbeno pravičnost in enakopravnost vsakega posameznika in s tem izražati enakost (enakovrednost) vseh pred Bogom.

Po predstavitvi vseh enajstih udeležencev je sledila zanimiva razprava v kateri so udeleženci tega znanstvenega srečanja ugotovili, da se kako muslimani tako tudi katoliki v Republiki Slovenijo soočajo z ogromnim številom odprtih vprašanj na katera bo nujno iskati odgovore in sprejemljive rešitve. Veliko se je razpravljalo o učbenikih iz katerih se otroci učijo o islamu in krščanstvu. Udeleženci znanstvenega srečanja so se strinjali, da bi bilo najbolj pošteno, najbolje i najbolj koristno, da se poleg sociološkega prikaza da tudi verski pogled na teme, ki so pomembne za verske skupnosti ter, da to imajo v mislih strokovnjaki, ki pripravljajo tekste, ko obdelujejo te teme. Udeleženci srečanja so se tudi strinjali, da je Kulturno-izobraževalni zavod Averroes naredil velik korak, ko govorimo o organizaciji takšnih srečanj. Vsi so izrazili svoje čestitke in zahvalo, ker so imeli priložnost, da sodelujejo na tem srečanju kjer so lahko razpravljali o najbolj aktualnih temah, ki se tičejo medreligijskega in medkulturnega dialoga in sodelovanja v pluralnih družbah.


Bili bi nepravični, če v tem tekstu ne bi izrazili veliko zahvalo in priznanje za idejo in realizacijo tega pomembnega srečanja muftiju dr. Nedžadu Grabusu, ki je bdel nad tem projektom od njegove ideje do končne realizacije. Na žalost, v Sloveniji ni bilo nikoli organizirano takšno srečanje. Bil je skrajnji čas, da se na znanstvenem nivoju spregovori o vprašanjih, ki so vsebinsko pomembna za muslimane v Sloveniji. Referati bodo objavljeni v Zborniku do konca leta 2010. To bo relevantna literatura, ki bo dostopna za preučevanje islama in muslimanov v Sloveniji. To je bil končni cilj tega srečanja.