Ob slovenskem kulturnem prazniku 8. februarju predstavljamo največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna.
Vsi vemo, da je bil Prešeren upodobljen na tolarskem bankovcu za 1000 tolarjev in da je tudi po zamenjavi tolarja z evrom še naprej upodobljen tudi na evrskem denarju, in sicer na slovenskem evrokovancu za 2 evra. Vsem je tudi znano, da je himna Slovenije Prešernova Zdravljica oziroma njena sedma kitica. Tukaj na kratko predstavljamo bistvene dogodke, ki so oblikovali življenje enega največjih Slovencev.
France Prešeren se je rodil v kmečki družini. Po uspešno zaključenem študiju na dunajski pravni fakulteti se je vrnil v Ljubljano, kjer je delal kot odvetnik. V tem času je napisal večino svojih pesmi, pri pisanju katerih ga je pomembno usmerjal prijatelj Matija Čop. Prešeren je prvi Slovenec, ki se je po kakovosti svojega pisanja lahko kosal s sodobniki po Evropi, kjer je tedaj vladala romantična usmeritev.
Življenjska pot pesnika, nesrečno zaljubljenega v bogato Primičevo Julijo, ki ji je posvetil Sonetni venec (1834) in nekatere druge ljubezenske pesmi, je bila polna raznovrstnih preizkušenj. Njegovi prijatelji so umirali eden za drugim, kot pesnik pa v času svojega življenja ni bil priznan. V zadnjih letih življenja se je vse bolj soočal z malodušjem, težavami z alkoholom, ki je nazadnje povzročil njegovo smrt.
France Prešeren danes velja za največjega slovenskega pesnika. Del njegove pesmi Zdravljica, napisane leta 1844, je besedilo državne himne Republike Slovenije, obletnica njegove smrti pa osrednji državni kulturni praznik. Prešeren je pripadal smeri takratne romantike, v spomin pa se je zapisal tudi s svojimi prizadevanji za posodobitev slovenskega jezika. Posebej znane so njegove pesmi v obliki soneta, kakor tudi besedilo Zdravljice, slovenske himne.
Ne pozabimo, da je 8. februar dan nas vseh, saj vsi skupaj ustvarjamo in predstavljamo slovensko kulturo. Kultura pomeni oplemenitenje in izpopolnjenje naše osebnosti, našega načina življenja in okolja v katerem živmo.
Ob kulturnem prazniku predstavljamo eno od Prešernovih pesnitev Turjaško rozamundo:
Turjaška Rozamunda je literarni lik in hkrati tudi naslov pesnitve Franceta Prešerna.
Romanca govori o dekletu Rozamundi, ki živi v Turjaškem dvoru in je znana po svoji lepoti, katere svet še ni videl. Njen oče vabi snubce, ki bi se z Rozamundo poročili in tako dobi pravega bojevnika zanjo (Ostrovrharja). Vse je že nared za svatbo, ko pevec pove, da živi v Bosni dekle, ki bi utegnila biti lepša od neveste. Rozamundi te besede niso bile po godu in tako svojemu zaročencu naroči, naj pripelje to »sonce« na grad, da se bo lahko na lastne oči prepričala, da je Bosanka res lepša od nje. Ženin jo uboga, a kaj ko se v Bosni zaljubi v omenjeno Lejlo in se z njo oženi. Tako gre Rozamunda v samostan za nuno. Pesem je epska in je romanca.
TURJAŠKA ROZAMUNDA
Hrast stoji v turjaškem dvóri,
vrh vzdiguje svoj v oblake,
v senci pri kamnitni mizi
zbor sedi gospode žlahtne,
ker Turjačan spet gostuje
Rozamundine snubače.
Rozamunda roža deklic,
čast dežele je domače;
nje pogledi, svítle strele
z néba jasnega poslane,
deleč krog junakov srcam
vžigajo skeleče rane.
Dókaj jo baronov snubi:
troje iz dežele laške,
troje iz dežele nemške,
troje 'z štajerske in kranjske,
ino zraven Ojstrovrhar,
ki so boji mu igrače.
Lep junak srce bil vnel je
gospodične zlo košate;
ki ukaže mu, de prosi
od očeta jo in žlahte.
Njemu oča nje napravi
imenitno gostovanje,
Rozamundo mu obljubi,
reče mu pripeljat svate
v treh nedeljah, de nevesto
'z hiše spremijo domače.
Tje h gospôdi se približa
pevec razglašene slave;
próšen strune ubere, poje
dela vitezov junaške,
in deklet oči nebeške,
sŕca od njih ognja vžgane.
Ko premolkne, ga popraša
teta Rozamunde zale,
de bi jo čez vse pohvalil,
reče mu besede take:
"Tí povej nam, ki obhodiš
bližnje ino daljne kraje,
kje bi neki dekle raslo
lepši od neveste naše?"
"Bog jo žívi gospodično,
Bog ji hčere daj enake,
tak cveteče, tak sloveče!
Bog ji sine daj junake!
Pod cesarjam zdéj narlepši
cvet turjaška roža rase;
sestra bášetova v Bosni,
sonce vse lepote zdanje
po vsem svéti razglašena,
ako slave glas ne laže,
sama bi utegníla biti
lepši od neveste vaše."
Ni nevesti všeč, kar reče,
mal' odgovor ji dopade,
lica spremeni rudeče,
nejevolja jo prevzame,
Ojstrovrharja pogleda,
reče mu iz jeze nagle:
"Slišim, de so Bosnijaki
v sužnost gnali kristijane,
res junakam je sramota,
de jih še obklada jarem.
Meč opaši, Ojstrovrhar!
hlapce zberi in tovarše,
bášetovo izpeljite
sestro, ako kaj veljate.
Radi dali bodo Turki
zanjo naše vam rojake.
Brez otrok moj zakon bodi,
brez veselja leta stare!
ako šla bom préd k poroki,
ako préd moža objamem,
ko pripelješ Bosnijanko
v grad turjaški, de verjamem,
de je take res svetlobe
turško sonce, kakor slave!" -
Ženin z njo obljubljen svoje
zbere Ojstrovrhar hlapce,
po prijatlje bližnje pošlje,
in si ójster meč opaše,
ročno jezdi nad Turčine,
spolnit voljo svoje drage.
Ne globoka reka, Kolpa,
ne vdržé ga turške straže,
meč krvavi v močni desni,
pred seboj drvi Bosnjake,
bášetovi grad razdene,
reši 'z sužnosti rojake,
z njimi bášetovo lépo
sestro vitez s sabo vzame,
črnooko, svetlolično,
rásti in podobe rajske;
vseh lepot bila je sonce,
ki so tisti čas sijale.
Bolj ko lepa Rozamunda,
lepši Lejla mu dopade,
v grad turjaški je ne pelje,
na svoj grad domú jo vzame.
Cvet junakov, Ojstrovrhar,
ji srce nedolžno gane.
Vero zapusti Mahóma,
turške šege in navade;
ko bila se naučila
vseh resnic je vere prave,
jo je krstil, potlej njiju
je poročil grajski pater.
Rozamunda gréde v klošter,
čast ljubljanskih nun postane.
