Tokrat s knjižnih polic knjižnice Averroes predstavljamo knjigo z naslovom ''Antologija bošnjačke poezije na orijentalnim jezicima'' avtoric Emine Memije in Lamije Hadžiosmanović.
Pod pojem književnost Bošnjakov v orijentalskih jezikih štejemo bogato in raznoliko literarno ustvarjanje v prozi in poeziji, ki je trajalo več kot štiri stoletja. Časovni okvir literarnega ustvarjanja sega od 15. do konca 19. stoletja, ko smo imeli že več kot štiristo ustvarjalcev v turškem, arabskem in perzijskem jeziku. Nekateri od njih so pisali v enem, drugi na dveh jezikih, redki so tisti, ki so pisali v vseh treh jezikih. Raziskovanje pesnikov te vrste in njihovih del po različnih knjižnicah in znanstvenih ustanovah še poteka, ker obstaja še veliko neobdelanih del.
Za to vrsto književnosti, generalno gledano, lahko rečemo, da je nastala na podlagi islamske kulture in tradicije. Na podlagi nje je nastal žanr, forma in zelo pogosto tudi motiv. Mnogi se sprašujejo, na podlagi česa je tovrstna literatura, za dodatek še v tujih jezikih, bošnjaška? S tem vprašanjem so se ukvarjali mnogi, vendar ne moremo mimo dejstva, da so omenjeno vrsto književnosti ustvarjali ravno Bošnjaki. V njo so vnesli svoje duhovne, kulturne, domovinske in druge elemente. Bošnjakom so bili vzgled turški pesniki, ki so s svojim prihodom v Bosno pustili svoj vtis na Bošnjaške pesnike in literarne ustvarjalce. V turški poeziji dominira divanska poezija. Divanska poezija je nastajala na dvorih in ni karakteristična samo za Otomansko cesarstvo, temveč tudi za širše prostore. Divanska poezija ima svoje zakonitosti, ki so jih upoštevali vsi, ki so ji pripadali. Vsebuje mnogo iranskih in arabskih elementov ne samo v formi, temveč tudi v tematiki in leksiki. Zato je ustvarjanje v tej vrsti poezije od avtorjev zahtevalo ne samo dobro poznavanje filozofije, filozofije islama, tradicije in zgodovine, temveč tudi perzijski in arabski jezik. Vsak divan v uvodnem delu vsebujetevhid. V njemu pesnik navaja verze, v katerih slavi enega Boga, za tem pa običajno navaja svoje meditacije o smislu sveta in ljudskega obstoja. Sledi oda Bogu in poslancu Muhammedu, naj je mir z njim. Tudi v zasebni pesniški ustvarjalnosti sta bili ti dve vrsti zelo prisotni in so pesmi recitirane na mnogih svečanostih. Med divansko poezijo uvrščamo tudi sufijsko poezijo (ki je poleg laične, ena od vrst divanske poezije), ki je bila tudi zelo prisotna in bogata v celotni paleti divanskega pesništva. Nastala je na elementih islamske filozofije (tesavvufa). Pripadniki omenjene filozofske smeri (sufije) postavljajo sebi vprašanja in skozi pesem odgovarjajo na njih. To so vprašanja univerzalnega pomena, to je sodobni govor o skrivnostih sveta, življenja in ljudskega obstoja. Skozi odgovore pesnik 'čisti' svojo dušo in ob tem hrepeni po Lepoti, Svetlobi, kar sta sinonima za Boga.
Za vse ljubitelje proze in poezije je Antologija, ki jo priporočamo, pravi izbor.
SRCE JE BOŽIJA KUĆA
Abdurrahman Sirrija (Tajanstveni) – pesnik na bosanskem in turškem jeziku
Prevod s turškega jezika: Šaćir Sikirić
Egizistencija ovog svijeta je samo jedna vizija,
Nebo i zemlja su samo posuda jedne vizije
U svemu što postoji, malom i velikom, nalazi se Jedan
Svoj opstanak u ništavilu prikaza onaj koji nema znaka.
Tvoji izrazi ''ja'' i ''ti'' su samo jedna vizija,
I što god Ti rekneš samo je vizija u viziji.
Prema tome sama Tvoja egzistencija je vizija i viziji.
Ono što u Tebi kaže ''ti'' nije li očevidno samo riječ?!
Ako Gospodar riječi tebi oduzme svoju riječ, šta će ostati?
Kad se izgubi lik riječi budi uvjeren da će se izgubiti i oblik.
Veliki Poslanik je srce nazvao Božijom kućom.
I u tome je ponos svijeta otkrio mnoge tajne,
A na njegovu se licu pokaza tajna (odredbe) ''Budi, pa bi''.
