Predstavljamo knjigo: Imaginarni ''Turek'' (Imagining ''The Turk'') v priredbi prof. dr. Božidarja Jezernika

Antropolog Božidar Jezernik v uvodu navaja besede Mustafe Soykuta, da so bili Turki za Evropejce vedno Drugi par excellence: za protestante so bili utelešeno katoliško zlo, za katolike protestantske herezije, za Cerkev najhujši sovražniki krščanstva, za renesančnega človeka sovražniki grške in s tem evropske civilizacije, za Benečane neuničljivi »krivoverni« trgovski partner, Luther jih je enačil s papežem …

So pa bila tudi nasprotna mnenja. Angleška kraljica Elizabeta I. je bila prepričana, da je mogoče med Turki in protestanti zaslediti precej podobnosti. Seveda so za tem stali trgovski in politični interesi. Jezernik dodaja, da se Soykut moti, saj »Turek« v očeh Zahoda ni imel ene same, marveč več različnih podob, ki so se spreminjale s časom (zato je »Turek« pisan z navednicami).

Ko je bilo osmansko carstvo močno in grozeče, so se na Zahodu navduševali nad tem »velikim in močnim imperijem«, v 19. stoletju pa je bilo že »bolnik na Bosporju«. Je pa bilo vedno tudi utež balansiranja v evropskem ravnotežju moči in s pariško mirovno pogodbo leta 1856 tudi uradno priznano kot pomemben dejavnik evropskega ravnotežja moči, saj je po potrebi stopalo v zavezništvo z različnimi evropskimi državami.

Razumljivo je, da so imeli največ težav s »Turki« Habsburžani, ki so jih razglašali za smrtne sovražnike, kajti večja kot je bila turška nevarnost, večji je bil pomen cesarja. »Tako ne čudi,« zapiše Jezernik, »da so kronike tisti čas polnili gostobesedni opisi barbarizma ter svetoskrunstva. Stereotipna podoba strastnega in krutega 'Turka', ki je neusmiljeno prelival krščansko kri, uničeval in ropal njihova naselja in premoženje, jih zasužnjeval in skrunil njihova svetišča, je v veliki meri produkt pamfletov iz šestnajstega stoletja.« Narodi na mejah osmanskega carstva, tudi Slovenci, so še danes prepričani, da so bili »branik krščanstva«, čeprav je bilo po drugi strani močno razširjeno prepričanje, da so »Turki« božja kazen.

Turkofobični evropski svet

Rajko Muršič v prispevku O simbolnem drugačnem: »Turek« kot grozeči Drugi ugotavlja, da je tako dojemanje preteklosti, saj se danes pri nas kažejo simpatije do Turčije in Turkov in Slovenija celo podpira njen vstop v EU. Sedanja Turčija razen islama z nekdanjim osmanskim carstvom nima nič skupnega. Oznaka »grozeči Turek« se torej nanaša na nekdanjega osmanskega osvajalca iz obdobja od 15. do 
17. stoletja in spada v kontekst skrbno negovanih panevropskih strahov pred invazijo sovražnika z vzhoda (Urangst), kot so bili tudi Tatari, Madžari ali Mongoli.

Özlem Kurmular na primeru treh ljudi, ki so jih zajeli Turki: soproge islandskega ribiča, španskega vojaka Alcalá de Henaresa, ki ga danes poznamo kot pisatelja Cervantesa, in italijanskega plemiča v osmanski mornarici razmišlja o mediteranski konstrukciji »Turka« v 16. stoletju in njenem vplivu na življenje v Sredozemlju.

Ugotavlja, da so v 16. stoletju »Turka« prikazovali kot sovražnika vere, morilca in zasužnjevalca kristjanov, skrunitelja krščanskega imena, najhujšega preganjalca Jezusove vere, nehumanega divjaka, ki mu je civilizirani Evropejec povsem nadrejen. Prav tako ugotavlja, da so bili Osmani izjemno vešči pri stopnjevanju prikazovanja nasilja, napuh in blišč so uporabljali kot taktični prijem. S stopnjevanjem nasilja se je v tem turkofobičnem svetu povečevalo število žaljivk na račun »Turka« celo do animalizacije (»zavijanje psov in volkov«, »divje zveri«, »merjasec« …).

Večina prispevkov temelji na analizi sodobnega ali poznejšega pisanja o »Turku« v znanstvenih in leposlovnih delih ali običajnem tisku. Nedret Kuran-Burçoglu analizira percepcijo »Turka« v nemških medijih od zgodnjega novega veka do razsvetljenstva. Ugotavlja, da se je percepcija »Turka« spreminjala glede na oddaljenost dežele od osmanskega carstva, zmag in porazov v bojih z njim, pa tudi poprejšnje pozitivne ali negativne predstave o »Turku«.

Peter Semolič je v pretres vzel Valvasorjevo pisanje o tej temi v Slavi vojvodine Kranjske. Ugotavlja, da je tudi Valvasorjev svet nasprotoval divjanju Drugega in navaja nekaj njegovih poimenovanj za »Turke«: poglavitni sovražniki, dedni sovražniki, najzlobnejši in najzahrbtnejši sosedje, neljudje, grabežljivi volkovi, divje svinje v vinogradu krščanstva …

Avtor opozarja na nekritično obravnavanje Valvasorjevega dela in zapiše: »Če že Valvasorjevo Slavo priporočamo v branje slovenskim šolarjem, študentom in drugim strokovnjakom, bi jih morali tudi opozoriti na Valvasorjev sovražni govor, njegov implicitni rasizem in klerikalizem.«

_{Detajl s freske v Državnem zboru RS, delo Slavka Pengova (foto: Alenka Bartulović)}

Byron in Aškerc med Turki

Posebne pozornosti so deležna literarna dela Rabelaisa (Miha Pintarič), Byrona (Jale Parla) ali Aškerca (Bojan Baskar). Byronova dela Turške povesti, Romanje grofiča Harolda in Don Juan, ki jih je napisal po svojem potovanju v Turčijo leta 1809/1810, so tipičen primer romantičnega orientalizma. Byron se je osredotočil na »iskanje zdravila, ki bi ga Vzhod utegnil ponuditi za odpravljanje tedanje sterilnosti in prozaičnosti misli ter občutij njegovih sodobnikov, se pravi neznansko dolgočasnih in krotkih aristokratov«.

Svojevrstna posebnost v Byronovem odnosu do Vzhoda je njegovo srečanje oziroma srečevanje s tiranom Albanije Ali pašo, ki ga je vzel za svojega sina in ga vabil na nočne obiske, kar vsekakor kaže na kakšno drugo razmerje, ne oče – sin.

Sredi petdesetih let 19. stoletja, ko je turška moč močno oslabela, ugotavljaJale Parla, je literatura o »Turku« postajala vse manj subtilna, vse bolj neprikrito kolonizatorska. Razbijanju turškega mita se je pridružil tudi Charles Dickens.

Parla na koncu pritrdi teoriji Božidarja Jazernika v knjigi Divja Evropa: Balkan v očeh zahodnih popotnikov o radikalni transformaciji turškega mita, saj se z izjavami njegovih popotnikov ujema tudi interpretacija literarnih del: percepcija zahodnih popotnikov se spreminja skladno s spremembo percepcije turške moči.

Bojan Baskar v prispevku »Prvi slovenski pesnik v džamiji«: orientalizem v potopisih pesnika z imperialnega obrobja spoznava, da je Aškerc teme in motive za pesmi črpal iz svojih popotovanj na Orient, s čimer si je zaslužil kritiko in izobčenje modernistov, ki so ga kmalu izključili iz slovenskega literarnega panteona.

Sam je bil ponosen na svoje popotniške izkušnje in zanimanje za Orient in se je v pismu prijatelju razglasil za »prvega slovenskega pesnika, ki je kdaj stopil v džamijo«. Zelo negativni do Aškerčeve usmeritve na Vzhod so bili tudi literarni kritiki, njegovi potopisi pa jih sploh niso zanimali.

Še bolj kot potovanje v Turčijo je Aškerca vznemirjalo potovanje v Grčijo in Egipt (zbirka Akropolis in piramide) in v Rusijo (panslavizem). Baskar ugotavlja, da je bil za Aškerca bistven ruski literarni orientalizem, tesno povezan z militantnim panslavizmom, opaža pa, da »v presoji moči raznovrstnih orientalizmov v Aškerčevem opusu preseneča relativna odsotnost tiste variante orientalizma, ki je v resnici dominirala ne le pri njegovih literarnih sonarodnjakih, temveč tudi na splošno v slovenski ideologiji«.

V mislih ima specifično različico orientalizma zlasti na avstro-ogrskih ozemljih, ki so bila pogosto izpostavljena turškim vpadom in ki ga antropolog Andre Gingrich imenuje (ob)mejni orientalizem. »Razmeroma koherenten niz metafor in mitov, ki so zasidrani v ljudski in popularni kulturi«, kakor piše, je torej navzoč tako v elitni kot ljudski kulturi in močno vpliva na pogled na Drugega.

Posebno mesto v Aškerčevem »orientalizmu« ima njegovo potovanje v Srbijo in Bosno leta 1886, kjer je fasciniran nad srečanjem s slovanskimi muslimani oziroma tem, kako slovanski muslimani molijo k Alahu: Ah, videti hotel sem samo, / kak Allaha moli Slovan.

Slovenci in Turki danes

Alenka Bartulović v prispevku 
»S Turkom star račun imam, prav je, da ga poravnam« – vpadi osmanskih čet skozi diskurzivno optiko slovenskega zgodovinopisja in leposlovja ter njihova aplikativnost v enaindvajsetem stoletju zapiše, da je »mit o osmanskih vpadih šolski primer nacionalizirane preteklosti, znotraj katerega igra častitljivo vlogo govor o Drugih, ki je vselej bolj kot to govor o Nas samih ali, natančneje, o samih tvorcih takih podob ter o kulturnem kontekstu, ki omogoča, vsiljuje in podpihuje tovrstne metanaracije«.

Turški vpadi v našem zgodovinopisju so bili pogosto obravnavani tako v posameznih člankih kot samostojnih znanstvenih publikacijah in zgodovinah Slovencev, tem ugotovitvam pa je sledila večina literarnih del. Tudi zgodovinar Ignacij Voje zapiše, da slovensko zgodovinopisje 
15. in 16. stoletje uvršča med najtežja in prelomna obdobja v slovenski zgodovini in da so se malokateri dogodki tako globoko vtisnili v spomin ljudi in pustili v virih toliko pričevanj kot turški vpadi.

Bartulovićeva nadalje ugotavlja, da so se slovenski zgodovinarji opirali predvsem na avstrijske in italijanske vire, medtem ko osmanskih in turških virov zaradi neznanja jezika niso raziskovali. Prav tako na podlagi analize različnih literarnih del (Jurčič, Murnik …) ugotavlja, da je bil strah pred Osmani pogosto načrtno vcepljen.

Za današnji čas avtorica ugotavlja, da beseda Turek uradno pomeni pripadnika turškega naroda, »v to kategorijo 'Turka', ki nenehno ogroža slovensko nacionalno kulturo, pa so pogosto potisnjeni vsi muslimani (živeči) v Sloveniji, pa naj so to migranti, begunci, študenti ali slovenski državljani …

Kolektivni spomin je vselej močnejši od dejstev«, kar se je pokazalo tudi v nasprotovanju gradnji džamije v Ljubljani, pri katerem so se »izkazali« tudi takšni intelektualci, kot je dr. Andrej Capuder, ki je v oddaji Omizje gledalce poučil, da »mi poznamo muslimane edino v zvezi z njihovimi invazijami proti Sloveniji. Dvesto let turških vpadov, veste, je pustilo sled v slovenskem narodu. Če bi šel malce na gensko analizo, ali pa … nazaj, bi našel tu neki upravičeni strah oziroma averzijo, ker to so bili naši najbolj nasilni sosedje«.

Zbornik vsebuje še nekaj prispevkov, med drugim poljske avtoriceAleksandre Niewiare o podobi »Turka« v poljskem jeziku in kulturi (ni nič drugačna kot drugje v Evropi), dva prispevka pa sta namenjena glasbi: Bülent Aksoy razmišlja o zahodnjaškem pogledu na glasbo, etnomuzikolog Svanibor Pettan pa o kontinuiteti igranja alaturka (po turško) in alafranga (po francosko, zahodnjaško) na Balkanu. 

_{Vir: Časopis Delo}